anton komat,mamoni,mamonizem,morala,otroci,permisivna vzgoja,pravilna,vzgoja,vzgoja otrok, ŠOLA, ENDORFINI, RAZVOJ, MOŠKI, DEDC, PATOLOGIJA, NARCIS, NARCISOIZEM, STARŠ, STARŠEVSTVO, STARŠI, MATI, LJUBEZEN, KAZEN, KAZNOVANJE, FIZIČNA KAZEN, FIZIČNO KAZNOVANJE, KLOFUTA, IZKUŠNJA, KAZEN, OSEBNOST,

1. jana UMETNOST PREŽIVETJA 24.12.2012
Družba mamonov in ponaredkov pravih dedcev
Pred letom dni je po medmrežju krožila glosa, katere besedilo
bom preuredil po svojem spominu. Pričujoči zapis karikira
stanje v šolah danes v primerjavi s stanjem pred petdesetimi leti,
glavni junaki pa so seveda učitelji, učenci in starši.
1. Marko pogosto moti pouk, klepeta, kriči, meče predmete in
glasno ugovarja učiteljem.
Leta 1960: tovarišici je tega
dovolj in ga pošlje k tovarišu
ravnatelju. Ta mu nameni nekaj
krepkih vzgojnih besed in prijemov.
Kasneje je potrebno le še eno
ravnateljevo posredovanje in
Marko se umiri. Še več, Marko
postane pravi krotilec vseh
nemirnežev v razredu.
Leta 2010: Marka pošljejo k
gospe psihologinji in še k gospe
psihiatrinji, ki mu predpišeta
močna pomirjevala. Sedaj ima
težave z učenjem in spominom. Po
dodatnih terapijah postane
zmeden, izgubi samozavest in že
kot najstnik zapade v alkoholizem.
2. Majo pogosto boli glava, zato iz mamine torbice vzame
aspirine in jih nese v šolo.
Leta 1960: tovarišica pozna Majin problem z glavoboli, zato ji ponudi
kozarec vode.
Leta 2010: učiteljica opazi, da je Maja skrivaj použila čudno tabletko, in
o tem obvesti ravnateljico. Ta pokliče policijo, ki deklico zasliši zaradi

2. suma posedovanja prepovedanih drog. Naredijo še domačo preiskavo in
potem vsa ulica govori, da je Maja narkomanka. Maja zaradi žaljivih
podtikanj kmalu kot uporna najstnica poizkusi prave droge.
3. Med telovadbo Mihec pade in si potolče koleno. V strahu
zajoka, učitelj pa pregleda poškodbo in ga poboža po laseh, da bi
ga potolažil.
Leta 1960: Mihcu je takoj bolje, tolažba učitelja telovadbe, ki ga fant
občuduje, je pomagala. Nasmehne se in pogumno nadaljuje z igro. Nič
več se ne cmeri zaradi prask.
Leta 2010: učitelja telovadbe osumijo pedofilije. Mihec mora na
pogovor k psihologinji in na seanse k psihoterapevtki. Učitelja telovadbe
vržejo iz službe, pritoži se in dobi pritožbo.
Kljub temu nikjer več ne dobi službe kot učitelj telovadbe. Mihec pa
zapade v težke depresije.
4. Po pouku se Peter in Matija zaradi neke malenkosti stepeta.
Zmaga močnejši Matija, ki se s tem postavi pred svojimi
privrženci.
Leta 1960: naslednji dan Matija poišče Petra in mu poda roko sprave.
Postaneta najboljša prijatelja in Matija vedno stopi v bran Petru, če je
treba. Še danes sta prijatelja.
Leta 2010: ravnateljica pokliče policijo, ki zasliši fanta, njune starše in
priče pretepa. Sledijo pogovori pri psihologih in obvezna udeležba vseh v
programu za preprečevanje nasilja.
Programi so tako »prepričljivi«, da Matija in Peter postaneta strah in
trepet zaradi nasilja.
5. Otroci streljajo s fračami in Robert po nesreči razbije
okensko steklo pri sosedih.
Leta 1960: oče pelje sina k sosedom, da se opraviči, in mirno plača
škodo. Doma pa fant dobi tri po riti. Da odsluži škodo, mora prepleskati
ograjo pred domačo hišo.
Leta 2010: očeta, ki je »pretepal« in »zlorabljal« sina, obtožijo nasilja
nad otrokom. Ker je mama odsotna, socialna služba očetu vzame sina in
ga dodeli v rejo. Nesrečni Robert se v novem okolju kmalu naleze slabih

3. navad in pristane v uličnem kriminalu. Oče pa se v osamljenosti zapije in
kmalu umre.
6. Otroci za opuščeno tovarno v sodu najdejo kose karbida.
Napravijo si igračo »bombo« in jo zakopljejo v zemljo. Toda
»eksplozija« močno odmeva po soseščini.
Leta 1960: ker so se tudi starši igrali take igrice, otroke opozorijo na
možne nevarnosti.
Leta 2010: eksplozija strašno vznemiri sosesko. Pokličejo policijo, ki
aktivira protiteroristični oddelek. Blokirana sta območje obrata in vsa
ulica. Vmeša se tudi SOVA, ki zasliši starše. Otrokom zaplenijo in
pregledajo vse računalnike. Od tega dne so vsi, otroci in starši, pod
nadzorom policije in varnostnih služb.
Nepregledni zakoni namesto morale
Vsaka podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna. Starši,
preobremenjeni z delom in v nenehnem strahu za svoje delovno mesto,
izgubljajo stik z otroki in v ta izpraznjeni prostor vpadajo institucije. Sprva
državne, ki pa se že privatizirajo. Namesto socialne mreže deluje mreža
institucij; namesto ponotranjenih pravil družbene morale vstopajo
nepregledni zakoni in pravilniki; namesto sistema uveljavljenih družbenih
vrednot imamo razkroj vseh vrednot. Na ta način se kopičijo sebičnost,
pohlep in brezbrižnost do sočloveka ter narave. Rezultat je v nebo vpijoča
neodgovornost. Toda šola se nikdar ne bi smela odreči zahtevi po
odgovornosti otrok. Otroka lahko včasih tudi zebe, tudi lačen je kdaj
lahko, vse to so življenjske izkušnje. Otrok pa nikoli ne sme občutiti
pomanjkanja ljubezni in občutka odgovornosti. Tako poteka
samoobvladovanje skozi doživljajsko vzgojo. Otrok mora nekaj doživeti,
da lahko to potrebo ozavesti, da jo hoče uresničiti. Pomembno je, da se
sreča tudi z neprijetnostmi, z napori, mrazom, vročino, žejo, lakoto,
bolečino in podobnim. Endorfini mu omogočajo, da se z neprijetnostmi
srečuje pogumno in da išče rešitve, kajti tako bo lažje premagoval
življenjske preizkušnje. S tem se začne razvoj odgovornosti otrok. Ob
pomanjkanju endorfinov bo organizem zadeve urejal z adrenalinom in
drugimi stresnimi hormoni s hudimi posledicami za zdravje.

4. Permisivnost vodi v patološki narcisizem
Prevladujoča permisivna vzgoja, ki je produkt neoliberalizma, pa
deluje prav v nasprotni smeri. Posledica permisivne vzgoje je množičen
pojav narcističnih osebnosti, ki jih zanimajo le lastne potrebe. Svoje
dodajo tudi posesivne in skrajno permisivne matere, ki iz svojih sinov
ustvarjajo patološke narcise. Sodoben moški je le senca naravnega
moškega. Medtem ko je mati temelj ljubezni v družini, je oče moralna
avtoriteta, vzgled. Pa v mnogih primerih to ni in zaradi tega so vsi v
družini nesrečni: ženska brez zanesljivega moškega, ki nudi varnost; hči, ki
noče sprejemati ženske vloge, in mamin sinček, ki je obtičal v razvoju
nekje med dečkom in dedcem. Pri tem mislim na pravega dedca, ne pa na
njegove ponaredke v stilu mačizma, samovšečnih nastopačev in
mamonov - vzornih maminih sinčkov. Vseh teh danes kar mrgoli na
politični sceni. Dokaz je pri roki, ko se vprašamo, kam se je izgubila
odgovornost politikov do državljanov. Ni se izgubila, ker patološki narcisi
odgovornosti preprosto ne premorejo.
Vse se začenja pri domači mizi. Deček za mizo trmoglavi in noče jesti
kosila. Mama ga poskuša na vse načine prepričati, naj poje vsaj nekaj od
jedi, ki so na krožniku. Babica predlaga, da mu skuhajo nekaj po želji. Oče
pa odločno reče: »Do večerje ni druge jedi!« S svojo odločitvijo, ki ji ne
ugovarja nihče, oče ni kaznoval otroka, otrok se je s trmoglavostjo
razvajenca sam kaznoval. Otrok je s tem dobil izkušnjo, ki bo vplivala na
njegove kasnejše odločitve. Pomembno je doživljanje izkušnje, ne pa
kazen.
Čim lažje do čim večjega užitka
Bohotenje institucij, ki naj bi nadomeščale izgubljene starše, prinaša
zgolj več brezobzirne represije in razcvet nadzora. Institucije ne nastopajo
iz moralnih pozicij, temveč iz zapisanih pravil, ki niso prav nič življenjska.
Iz tega izvirajo številne tragedije, ki se danes dogajajo v družinah.
Družbene patologije se bohotijo na vsakem koraku, od družin, ki so
osnova vsake družbe, do vrhov politične oblasti. Pri tem pa so največje
žrtve prav otroci. Eno slišijo doma, drugo v šoli, nekaj preberejo, drugače
jim prikazujejo mediji. Kako naj uboge otroške duše iz teh koščkov
sestavijo realno podobo sveta, ki jih obdaja? Nič čudnega, da beže v

5. virtualni svet, kjer veljajo vsaj neka pravila. Ta pravila pa niso pravila
realnega sveta. Tako se začne shizofrenija sodobne družbe, ki temelji na
zasvojenosti otrok z mobiji in računalniki. S tem pa postaja cilj
neoliberalizma vse bližji. Šola je postala servis korporativnega
kapitalizma, ki vzgaja neumne, razvajene in pasivne potrošnike. Logika
kapitala zahteva instantne rešitve - s čim manjšim naporom do čim
večjega užitka. Zato šole postajajo čedalje bolj podobne trgovskim
centrom in učitelji čedalje bolj podobni trgovcem, ki so prepuščeni volji
strank. Tržno obnašanje v šolah nam uničuje še zadnje ostanke
pedagoške in človeške presoje. Vendar je prav sposobnost človeške
moralne presoje ločnica med propadom civilizacije in njeno rešitvijo.