1. MLADINA, 15. februar 2013; št. 07
piše: Bernard Nežmah
foto: Borut Peterlin
Pomanjkanje nas premika
Umberto Galimberi
italijanski filozof o novih boleznih mišljenja
Avtor uspešnice »Nihilizem in mladi«, v
kateri je uporabo drog med mladimi
pojasnjeval skozi njihovo mesto v sodobni
družbi, je pred časom napisal knjigo »Miti
našega časa«. Z njo zaobjame še vso
preostalo populacijo, ki množično trpi
zaradi tesnobe in depresije, posledic
verovanja v sodobne mite. Toda duševne
bolezni zdravijo psihiatri, nove bolezni
mišljenja pa se izmikajo tradicionalnemu
zdravljenju.
Pojem duševnih bolezni ločujete od
bolezni mišljenja. V čem je razlika?
► To so miti kot ideje, ki jih ne mislimo, ampak si nas lastijo.
Kot samoumevne sprejemamo mite o mladosti, o večni gospodarski rasti,
o sreči, o psihoterapiji, o novih tehnologijah, o modi, o rasi.
Če pogledava konkretno, ljudje se na splošno veselimo mladosti
in vitalnosti. V kateri točki postane mit večne mladosti vir
bolezni mišljenja?
► Ko si stare ženske privoščijo lifting, jih to ne osreči. Ko se stari ljudje

2. začno obnašati kot najstniki ali ko sedemdesetletni gospodje hodijo v
plesne klube z dvajsetletnicami, je to patetično. Vladajoči mit mladosti
pri starih ustvari strah pred staranjem. Vseskozi prežijo na vsako sled
telesnega propada. Živijo v tesnobi, z namišljenimi boleznimi, depresijo.
Obsedeni so s tehtnico, ogledalom, dieto, telovadnico, prodajalno
parfumov, ki jim zbujajo varljivo upanje, da se pobegla mladost vrne.
Hvalnica mladosti doseže pri starih, da si ne upajo več biti stari,
zadovoljni v svoji počasnosti in manjši učinkovitosti. Toda starost ni
poslednja etapa življenja, ampak slovo od časa poželenja in izkušnja časa
sveta, ki je na voljo samo starostniku. Najvišja vrednota je biti mlad, toda
lepota obstaja tudi v starosti, čeprav je ta drugačna, kot jo predstavljajo
sodobni miti.
Danes računalniki in podatkovne zbirke nadomeščajo modrost
starcev, očakov, ki so nekoč veljali za vir učenosti. Toda ali smo s
tem novim prenašanjem znanja kaj izgubili?
► Izgubili smo sintezo. V podatkovnih bankah imamo veliko podatkov,
nimamo pa modrosti starih, ki so
Danes mladi ljudje bile plod sinteze lastnih izkušenj.
nimajo več želja, ker so Računalnik ti da seveda veliko
dobili igrače, še preden informacij, a težava ni v tem, da te
podatke poznaš, ampak da znaš iz
so si jih zaželeli.
njih kaj izluščiti, napraviti sintezo.
Enak premik od sintetičnega mišljenja k analitičnemu poteka tudi v šolah.
Kje smo izgubili sposobnost sinteze?
► Preveč informacij ti ne dovoljuje več sinteze. Zgled nam daje naše telo:
ko so celice odveč, odmrejo. Ta naravni proces, ki ga imenujemo
apoptoza, deluje tako, da odvečne celice odmrejo, rak pa je nasprotni
proces nenehne rasti. Tudi če v hiši, polni stvari, ničesar ne zavržemo, v
tako nagomiljeni hiši ne moremo več živeti. Pri mnoštvu informacij, ko jih
nakopičimo, ne da bi jih popreprostili, iz njih ne moremo več izluščiti
nobene osnovne smernice. Lahko rečemo, da se umira tudi zaradi
preobilja, najsi bo podatkov ali stvari, ne samo zaradi pomanjkanja ali
revščine.
Kakšna je danes sploh še vloga šole? Čez dan nas z mnoštvom

3. informacij bombardirajo prek TV, oglasov na stavbah in panojih,
prek e-pošte, družabnih omrežij. Ali te ne zadušijo šolskih
vsebin, ki jih šolarji absorbirajo med poukom? Kaj jim ostane od
šolskega dneva?
► Šola naj bi dajala primer obnašanja, za to naj bi poskrbel učitelj s svojo
karizmo. Je kraj, kjer se ustvarja čarobna situacija, v kateri se učenci
vzgajajo tudi čustveno in v tem, da znajo selekcionirati podatke. Če bi
učitelja nadomestil računalnik, bi prav gotovo več povedal, vendar
računalnik ne bi mogel dati zgleda, kako poteka pot misli, torej
razmišljanje. Včasih so naši očetje znali manj, imeli so veliko manj
podatkov o življenju, vendar so svojim sinovom dali več, kot jim dajejo
očetje danes. Šola bi morala biti kot pri Sokratu, ki spremlja učenca prek
kulture skozi življenje.
Kaj ustvari bogastvo preobilja podatkov?
► Preveč informacij ustvarja samo mentalni nered. Informatika pa stvari
še poslabša, v njej vse deluje na konvergentni način, ko poiščemo rešitev
v okviru postavljenega problema, kar počnejo računalniški programi.
Zgodovina je potekala po načelu divergentne inteligence. Kopernik je
rekel: koliko stvari lahko razložimo, če predpostavimo, da se Zemlja vrti
okoli Sonca in ne obratno?
K onesnaženju okolja z najrazličnejšimi odvrženimi materiali in
izpusti bi lahko dodali kontaminacijo duha s hiperprodukcijo
informacijskih smeti.
► Prav gotovo. Nekoč je družba živela v deficitu znanja, denimo nismo
vedeli, kako potekajo okužbe, kako nastajajo bolezni, kako se zdravijo, in
zaradi tega pomanjkanja znanja je družba živela slabo. Danes družba živi
slabo zaradi preveč informacij.
Praktično vprašanje. Ko v vsakdanjem bivanju opazim gore
odpadkov, zaznam kontaminirani okus vode in vonj zraka, se
ovem, da so odpadki škodljivi. Kako pa sploh lahko začutim, da
za informacije velja isto?
► Beseda, ki je zelo pomembna pri takih vprašanjih, je usmerjenost. Če
imam preveč smernikov, znakov in signalov, kam bi moral iti, se ne
znajdem več. Mladi danes živijo na način, da dobijo stimulans in se nanj

4. takoj odzovejo. Princip stimulans-reakcija, stimulans-reakcija se ponavlja
ves dan, količina stimulansov je postala tolikšna, da je odpravila umirjeni
odgovor, ki ga sestavljajo etape, pot odzivanja, premislek, ustvarjanje
odgovora. Ne gradijo več kompleksnih procesov odzivanja, ampak se
odzovejo hipno in neposredno.
Sodobni svet ponuja svobodo izbire, človek si hkrati omisli več
odnosov, več poklicev, več hobijev, praktično več življenj, vi pa
pravite, da bi moral biti skromnejši in si izbrati eno ali dve?
► Dvomim, da smo tako vsemogočni, da bi bili lahko geometri, zdravniki
in geografi v enem. Variacija izbir, ki jih imamo, se kljub vsemu skrči na
eno kompetenco, ki pa jo resnično obvladamo. Pomislite samo, kako se
počutite pri zdravniku, ki je predan svojemu poklicu, v katerem je
izjemen poznavalec in ne goljuf z licenco zdravnika, zanima ga pa vse
drugo.
Vsi uporabljamo mobitele. Kdaj postane odnos do mobitela
lahko vzrok za nastanek bolezni duha?
► Če si zaljubljen in ne dobiš takoj odgovora svojega ljubljenega, se
pričnejo stiske. Kaj je? Zakaj mi ne odgovori? Če te nihče ne pokliče, se
počutiš zapuščenega. Če imaš zunajzakonska razmerja, moraš tudi lagati
partnerju, skrivati pred njim telefon. Koliko zakonskih zvez je zaradi
mobitelov uničenih. Predvsem pa prevladujoča uporaba mobitela določa,
da moraš biti ves čas na voljo. Ti si, ti postaneš odgovor, nimaš več svoje
zgodbe. Z elektronsko pošto in mobiteli delamo vseskozi, noč in dan.
Ljudje vstajajo ponoči, da pogledajo, ali so dobili kakšno pismo in
sporočilo. Recite: ali ni to odvisnost, grozljiva bolezen duha? Nastane
nekakšna človečnost, ki nima več antropološkega časa. Če bi mi ona
napisala pismo, ki bi mi ga prinesel poštar, bi imel čas, da razmislim, kaj bi
ji odgovoril. Sedaj pri sporočilih nimam več časa misliti. Naš razum ni tako
hiter kot računalnik, ker potrebuje čas za refleksijo, problemi so bolj
kompleksni kot to, kar nam uspe zapisati v hipnem odgovoru. Tudi čustva
imajo več odtenkov od tistega, kar nam uspe napisati in poslati prek
elektronskih medijev. Tako se reducira sposobnost mišljenja, čustvovanja
in jezikovnega izražanja.
Če duševno bolezen zdravi psihoterapevt, kdo lahko sploh zdravi

5. to dramatično spremembo človekove miselne naravnanosti,
skratka bolezen mišljenja?
► Filozofi. V Benetkah smo pred osmimi leti odprli podiplomski študij
filozofskega svetovanja, zakaj tudi ideje zbolijo. Prihodnost filozofije bo
zdravljenje idej. Filozofija se ni rodila na univerzi, ampak na ulicah Aten,
kjer je Sokrat hodil naokoli in spraševal ljudi, kakšne ideje imajo v glavi,
kaj mislijo o tem in onem, in jih napeljeval, naj mu te ideje
argumentirajo. Postavljal je vprašanja idej: ali so dobre, ali so slabe, ali so
napačne?
Banalno vprašanje ...
► Ne, nič ni banalnega, vprašanja so pomembna.
... Kako torej razumeti to diskrepanco v človeku, ki bo z
navdušenjem hodil po muzejih gledajoč stare artefakte, bo
ponosen, da ima sto let staro mizo, obenem pa ga bo sram, da bi
oblekel 20 let staro bundo?
► Stara miza ima vrednostni pridih starinskosti, stara bunda pa je samo
obrabljena. Tu je v ozadju sistem mode, ki pogubno vpliva na izgubo
človekove identitete. Ko se posameznik začne podrejati videzu, se navadi,
da je njegova podoba pomembnejša od njegove osebnosti.
Gre za strah, da bi človek ne upal slediti samemu sebi, svojim
idejam, in se v varnosti raje ukloni zakonom splošne všečnosti,
kot je moda?
► Če sledimo idejam, ki so modne, smo padli v konformizem. Filozofija
se je rodila kot problematiziranje vladajočega mišljenja »pravilnosti«. Če
zmaga konformizem, bo vedno zmagal Berlusconi. Demokracija je
manipuliranje javnega mnenja, zmaga retoričnega prepričevanja nad
argumentacijo. Retorika ubija filozofijo, ker ustvarja
konsenz.
Če je zvedavost vrednota, je njen pogoj pomanjkanje?
Absolutno, želja, radovednost in ljubezen izhajajo iz pomanjkanja. Ljubim
tisto, česar nimam. Kajti sicer bi to, kar imam, užival. Pomanjkanje je
tisto, kar nas premika. Danes mladi ljudje nimajo več želja, ker so dobili
igrače, še preden so si jih zaželeli.

6. Prihodnost Evrope preobilja je njen propad?
► Zagotovo, ali se odločimo, da se bomo sistematično osiromašili, ali pa
bomo celina konformistov, ki sprejemajo samo še splošno sprejete
predstave. X
Če zmaga konformizem,
bo vedno zmagal
Berlusconi.