Zgodovina, definicija, kanjoning šport, kanjoning na Korziki, komercialni kanjoning, revija Sokol

1. 38 SOKOL _ jesen 2014 urednistvo@sokolgroup.com
kanjoning
Kanjoning
ROMANTIČNO-AVANTURISTIČNI
ŠPORT
Mrzla voda prileže, kadar sonce nesebično razdava svoje žarke, da je še termometru vroče. Med strmimi
stenami vzpetin je ujet potok, nad katerega se s kamnitih polic sklanjajo raznobarvne cvetlice, grmi in
drevje, sončni žarki pa tja padajo le kratek čas ali sploh ne, zato ima voda lahko tudi v poletnih mesecih
nizko temperaturo, tudi okoli 4 °C. Žuboreč potok stopnjuje moč vse do divjega bučanja slapu ob več
metrskem padcu na kamnite stopnje pod njim, kjer se zopet ujame v zelen tolmun in nudi dom ribam, žabam,
močeradom, kačam, kačjim pastirjem, metuljem ter drugim živalim, ki jih tam pogosto srečujemo.

2. 39SOKOL _ jesen 2014www.revijasokol.com
kanjoning
Soteske in kanjoni so ljudem v preteklosti omogočali varno a
garaško življenje. Skoznje običajno teče potok ali reka, ob kate-
rem se v soteskah vije cesta, obdana s strmini stenami v obliki
črke V. Kanjon je globoko zarezana tesen, s skoraj navpičnimi in
koničastimi stenami. Obe obliki sta posledica globinske erozije.
Napredek civilizacije nas je odtegnil od tako napornega bivanja in
iskanja varnega zavetja, zato so kanjoni ostali pozabljeni vse do
druge polovice 19. stoletja, ko so vanje pokukali prvi raziskovalci.
Ti so se skoznje gibali povsem brez modernih pripomočkov. Pri
osnovnih gibanjih pri kanjoningu jih je odlikovala izjemna spre-
tnost, domiselnost in trdoživost.
Eden izmed prvih znanih kanjonarjev je bil francoski speleolog in
hidrogeolog Edoard Alfred Martel, ki se je na koncu 19. stoletja
spustil skozi celo vrsto kanjonov v francoski Provansi in Primor-
skih Alpah. Sicer so prve spuste v evropskih soteskah podpisali
večinoma francoski, španski in italijanski speleologi ter gorniki,
ki so se na tovrstne ekspedicije podali v volnenih puloverjih in
usnjenih čevljih, pri napredovanju pa so že uporabljali težke
konopljine vrvi, po katerih so se spuščali v Dulferjevem sedu, ki
si ga je izmislil Hans Dulfer. Pomagali so si še z doma narejenimi
vrvnimi lestvami in železnimi klini.
Beseda kanjoning označuje gibanje v kanjonu in vključuje širok
nabor znanj iz aktivnosti v naravi. Skozi kanjon večinoma napre-
dujemo na 6 načinov. S hojo, plezanjem, dričanjem, plavanjem,
skakanjem in spuščanjem po vrvi. Hodimo v visokem čepu in si
kar največ pomagamo z rokama, saj v primeru zdrsa padec ni
tako neroden in boleč. Plezamo vedno izjemno pazljivo po prin-
cipu treh opornih točk. Tako smo v stiku s podlago z nogama in
eno roko ali obratno. Dričamo v sede ali leže na hrbtu, sonožno
z nogama naprej, roki sta pokrčeni v komolcih in prekrižani na
prsih s pestmi na ramenih. Glava je nekoliko predklonjena, da ne
drsimo s čelado po skali. Skačemo sonožno ali z zaletom, vedno
z nogama naprej in rokama ob telesu. Pri doskokih v plitvo vodo
moramo amortizirati padec do popolnega čepa. Uporabljamo
tudi reševalni skok v vodo. Plavamo kravl ali prsno tehniko, pri
čemer je glava nad gladino. Uporabljamo tok vode, da se kar
najmanj utrudimo in prihranimo čim več energije.
Hiter razvoj gorništva in tehnične opreme je v zadnjih 30 letih
omogočil hiter razvoj športnega kanjoninga povsod po svetu.
Lahko dostopne kanjone, opremljene z vso potrebno infrastruk-
turo, kot je npr. Vintgar pri Bledu, si lahko ogleda prav vsak. Izleti
v nekoliko težje, npr. Sušec, Globoški potok ipd. pri Bovcu, Grme-
čica in Jereka v Bohinju, se izvajajo z licenciranimi vodniki.
V kanjonu bo kar najmanj drselo v neoprenskih čevljih iz vodo-
propustnega materiala, s trdim, nedrsečim podplatom. Zadovo-
ljivo se obnesejo tudi cenejši dvoranski športni copati, pod njimi
pa neoprenske nogavice. Telo pred mrazom varuje od 3 do 5 mm
debela neoprenska obleka, ki je lahko eno ali dvo delna, neo-
prenske rokavice in kapa, ki ima v predelu ušes luknjice. Na glavi
mora biti še čelada, ki ima certifikat proti padajočemu kamenju.
Ščitnik za neopren bo dobrodošel za manjšo obrabo neoprena v
predelu zadnjice zaradi dričanja. Izjemno uporaben del opreme
je suha vrečka za okrog vratu za telefon in nahrbtnik z luknjami
za odtekanje vode. Prva pomoč, prilagojena za kanjon, in vsaj
nekaj metrov vrvi za kanjoning sta obvezen del opreme vsake
skupine kanjonarjev.

3. 40 SOKOL _ jesen 2014 urednistvo@sokolgroup.com
kanjoning
V bolj vertikalnih kanjonih je potrebna še osebna in tehnična
oprema skupine. Med osebno opremo spada pas za kanjoning,
osmica z vponko z matico, dve popkovini za samovarovanje raz-
ličnih dolžin z vponko z matico, piščalka, nož in rezervna oprema.
Vsak mora imeti na pasu še tehnično opremo za reševanje in
samoreševanje, ki sestoji najmanj iz dveh pripomočkov za izde-
lavo sprostljivih blokad (6mm vrvice, T-block, Shunt, Micro
Traxion ipd.), 4 dodatnih vponk z matico, dolgega plezalnega
kompleta z vponkama z matico in dveh 2 m vrvic premera 6 mm.
Skupina kanjonarjev bo potrebovala še nahrbtnike za kanjoning
z vrvico z vponko.
Spuščanje bo mogoče po vrvi za kanjoning (premera 10 mm) dol-
žine dvojne višine najvišjega slapu, potrebna pa je tudi rezervna
vrv dolžine vsaj ene višine najvišjega slapu. Nekje na suhem bodo
še skica z opisom kanjona, topografska karta in čelne svetilke. Pri
raziskovanju neobljudenih kanjonov je nepogrešljiva tudi oprema
za nadomeščanje svedrovcev in rink ter pripravo improviziranih
varovališč in sidrišč za spust.
Samostojen izlet v neznani kanjon zahteva primerno opremo in
dobro pripravo, ki vključuje:
• Poznavanje vstopnega in izstopnega mesta ter možnih zasilnih
izhodov iz kanjona.
• Pridobiti in znati uporabiti skico in opis kanjona ter topografsko
karto v merilu največ 1:25.000.
• Poiskati aktualne fotografije in aktualne informacije o stanju v
kanjonu (prehodnost, možne nevarnosti, varovališča,...).
• Poznavanje lokalnih vremenskih in snežnih razmer ter najaktual-
nejše lokalne vremenske napovedi .
• Pridobiti informacije o trenutnem vodostaju v kanjonu in vodoto-
kov na dostopu in izstopu.
• Informacije o velikosti povirja in povirja pritokov.
• Pridobiti informacijo o aktualni temperaturi vode in ali je ta pitna.
• Pozanimati se o drugih potencialnih nevarnostih.
• Pomniti številko za klic v sili in znati opisati lokacijo kanjona v
primeru reševalne akcije.
• Pridobiti informacije o posebnostih izbranega kanjona, o vzro-
kih nezgod.
• Poiskati informacije o kanjonih v neposredni bližini.
• Poiskati informacije o možnem prevozu nazaj na vstopno mesto
in možnosti parkiranja.
• Izbrati primerne soudeležence.
• Obvestiti bližnje o nameravani turi, v avtomobilu pustiti listek z
informacijami o nameravanem izletu in predvidenem času vrnitve.
Glede na specifičnost divjega vodnega okolja v kanjonih pretijo
prenekatere nevarnosti, katerim se je mogoče izogniti z dobro
pripravo na turo. Velik pretok vode lahko izjemno oteži ali celo
onemogoči prehodnost kanjona. Veliko nevarnost predstavlja
skokovit porast pretoka zaradi močnega dežja, zaradi popustitve
drenaže z ogromnimi količinami vode, izpustitev vode iz hidro-
elektrarne ipd. Nevarni so nevidni vodni žepi, spodjede, dreve-
sna debla in podobne ovire, ki ustvarjajo sifone. V izjemno ozkih
kanjonih nam grozi zapad oz. zagozditev med stene. Pojavijo se
lahko zdravstvene težave zaradi visoke (vročinski udar) ali nizke
(podhladitev) temperature, ob nepravilni hidraciji in prehrani pa
dehidracija in izčrpanost.
V kolikor k opisanemu športu pristopimo odgovorno in s spošto-
vanjem, grozi hitra zasvojitev s tem romantično- avanturističnim
športom.
Katja Rogelj
Foto: arhiv go-outdoor.si
Katja Rogelj je vodnica in mentorica pri Kanjoning zvezi
Slovenije, inštruktorica pri Češki kanjoning zvezi in profesi-
onalna reševalka iz divje vode. Poleg vodniške in izobraže-
valne dejavnosti na svoji spletni strani www.go-outdoor.si
nudi tudi tečaje reševanja iz divje vode in kanjoning izlete
primerne vašim izkušnjam in željam.

4. 41SOKOL _ jesen 2014www.revijasokol.com
kanjoning
KANJONING NA KORZIKI
Celo leto naju je s sodelavcem grela ideja o tedenskem kanjoningu na Korziki. Precej sva povpraševala pri
prijateljih o možnostih, ki jih ponuja ta prekrasen francoski otok. Dobila sva nekaj dobrih nasvetov, nadalj-
nje informacije izbrskala na spletu, prelistala obstoječe vodnike in pridobila odgovore na povpraševanje iz
lokalnih firm. Izbrana ekipa sedmih kanjonarjev je bila soglasna, še pred razkritjem podrobnejšega plana.
Nadaljnje priprave so bile dokaj enostavne,
saj je Matej Korziko že poznal, pri njego-
vih starših pa sva našla geografske karte
in vodnike. Pripravila sva okvirni plan, o
opremi pa nisva pretirano izgubljala besed,
saj sva pred tem bila dvakrat v španski
Siera de Guarri na tedenskem raziskovanju
kanjonov, zato sva se ravnala po izkušnjah.
Zatopila sva se v opise in skice, pregledova-
nje fotografij na spletu in pripravo rezerv-
nega plana za slabo vreme, ki nama je vzel
največ časa. Nekaj mesecev prej sva rezer-
virala dokaj poceni karte za trajekt.
Teden pred druščino sva se odgugala iz
italijanskega Livorna proti Bastii, nato pa
odpeljala proti jugozahodu, da bi preiskala
otok ter preverila istovetnost opisov in
skic v vodniku ter pridobljenih informacij z
dejanskim stanjem na terenu.
Prvi skok v vodo sva dočakala v kanjonu
Ruda, kamor sva prisopihala s pašnika za
vasico Corscia, nad katero se z 2706 m
bohoti najvišja gora Korzike - Monte Cinco.
Vanj sva se spustila optimistična zaradi
vodostaja, ki sva ga preverila z mostu nad
izstopnim mestom. Prvo zožanje kanjona
je omajalo vero, da bom pri spustu po vrvi
skozi slap lahko stala trdno na tleh. Mateju
je pomagalo dodatnih dvajset kilogramov,
zato sva staknila glave, pretehtala možno-
sti in idejo o predčasnem umiku iz kanjona
preložila na kasneje. Naslednji slap sva
oblezla in preverila divjo vodo pod njim
ter ugotovila neizbežen zaključek prvega
kanjona.
Prenočila sva pod zvezdnatim svodom v
Ponte Leccia. Zjutraj sva ovinkarila med
prašiči in kozami proti zahodu, se na sedlu
Col de Vergio poslikala z Napoleonovim
kipom in iskala nadaljnje informacije o
kanjonu Dardo, ki se izliva v sončni zahod
Sredozemskega morja, pod vasico Piana.
Dopoldne sva že čofotala v tem prekra-
snem kanjonu z vertikalnimi slapovi, ki
ozaljšan s skalnimi bloki, grčasto dričalnico
in ponvicami položno pade v morje. Hitro
sva slekla vso neoprensko navlako in se
okopala v slanih valovih, ohlajenih z ledeno
mrzlimi izviri, nato pa težka nahrbtnika
naložila na rame in zagrizla skozi kanjon.
Na desnem bregu sva ujela pot k cesti.
Po dveh urah hoda pod ošiljenimi rdečimi
špičkami in roglji, s srčki vsepovsod, sva iz
avta spraznila celotno zalogo hrane.
Z velikim pričakovanjem sva se pripeljala
s sedla Col de Bavela in z dvema urama
rezerve napadla proti precej odprtemu
kanjonu Purcaraccia. Hoja načeloma
vzame 1 uro, a v vodniku omenjajo še dve
uri v blodnjaku možicev, ki so jih postavili
izgubljeni kanjonarji. Tudi midva sva obo-
gatena s to izkušnjo našla pravo stezo na
desnem bregu. Polna navdušenja sva dri-

5. 42 SOKOL _ jesen 2014 urednistvo@sokolgroup.com
kanjoning

6. 43SOKOL _ jesen 2014www.revijasokol.com
kanjoning
čala do 12 metrov dolge, dokaj položne
in gladke dričalnice, ki končajo v globokih
kristalnih tolmunih in se obešala po vrveh
do 45 m visoki slapov, ki lijakasto padajo
po nedrsečih stenah. Kanjon konča z 10 m
skokom prek slapu v zelen tolmun.
Naslednji dan sva raziskovala vstop in izstop
kanjonov Vaca in Polischellu. Nerodna pri
branju človeških sledi sva dodobra okusila
makijo, ki naju je obrusila do krvi. Doumela
sva, da je prava steza tista, kjer je mogoče
napredovati stoje. Samozavestno sva se
odpeljala družbi naproti, ki naju je priča-
kala pri kanjonu Chipettu. Popoldanski
načrt je splaval po makiji zaradi napačnega
opisa v vodniku. Po dveh urah izgubljanja
smo nazdravili slabemu začetku, dobremu
koncu v regiji Bastia.
Jutro je prineslo dobre obete z desnega
pritoka reke Gollo. Po prepadni maka-
damski cesti smo se, mimo zavrženih vozil
v globelih pod nami, pripeljali na ravnico
blizu kanjona Petra Leccia. Dostop nam je
ukradel eno uro, kar smo hitro pozabili ob
spuščanju po prvem 14 metrskem slapu, ki
smo ga nato še nekajkrat dričali po pripo-
ročilu in demonstraciji lokalnih vodnikov.
Navdušeno smo vriskali, ko smo padali
v majhen spenjen tolmun. Precej divji in
drseč kanjon nam je po nekaj spustih po
zelenih slapovih serviral še naslednjo noro
15 metrsko dričalnico. Vsak spust posebej
smo se bali, da se razmažemo na skali ob
njej, a sta vodna blazina in oblika skale
poskrbeli za varen pristanek v mehurčkih.
Naslednji dan smo lahkih nog stopali po
poti Scala Santa Regina k prvemu slapu
kanjona Fulcanaghja. Sedemkrat smo se
spustili po vrvi preko razglednih in dokaj
suhih slapov, ki so se nizali en za drugim.
Kri po žilah je pognal pogled 70 m niže,
kjer je najvišji slap kanjona izginil med
granitnimi skalami. Nekajkrat smo se še
namočili v majhnih osončenih ponvicah z
ne ravno sveže zeleno vodo in že smo z
mostu skupinsko pozirali fotografskemu
objektivu.
Zvečer smo se nastanili v kampu v mestecu
Porto, ki se dviga nad istoimenskim zali-
vom na zahodni obali. Zopet smo se
odpravili v Dardo, ki pa je bil tokrat zaradi
dežja nekoliko bolj vodnat. Precej utrujeni
smo namesto kopanja v morju raje z raz-
tegnjenimi kraki polnili baterije v šotorih.
Zjutraj smo se odpeljali južno. Razoča-
rano in z občudovanjem smo s ceste uzrli
mogočen 65 m slap kanjona Sulleoni,
levega pritoka reke Lomberlaccio. Takoj
smo sprejeli rezervni plan. Kanjon Piazzi-
lellu naj bi bil možen tudi kadar je v Sulle-
oni veliko vode. V vodniku ga opisujejo kot
ne kaj prida a z nekaj vrhunskimi slapovi.
Več kot uro smo jamraje predirali trnje nav-
zdol kanjona, ko smo zaslišali navdušene
vzklike. Izza vej smo se »zdrenjali« na rob,
da bi prav tako uzrli prekrasen kanjon, iz
katerega se strmo dvigajo gozdnati bre-
govi, na obzorju pa izginja v valovih morja,
na katerih se odsevajo zlati sončni žarki.
Po nekaj sočnih besedah, ob nekončnem
pogledu proti dnu, se je v naju vpičilo vseh
14 očes. Prav zares smo se po vrvi spustili
po drsečem, 88 metrskem slapu, ki nas je
dobro stuširal in sem tam okamenjal gle-
dalce spodaj. Ob izpetju vrvi iz osmice se
je šele zaslišalo prvo čebljanje in končno
krohot s prestanim stresom osoljenih šal.
Kanjon smo nadaljevali v takšnem zapo-
redju vse do konca.
Levi pritok reke La Gravone, kanjon Cardi-
ccia oz. Richjusa smo našli ob vasici Boco-
gnano, blizu mesta Ajaccio. Polischellu oz.
Polischeddu se nahaja pod sedlom Col di
Larone, med vasicami Zonza in Solenzara.
Rdeča nit obeh je skakanje, dričanje z nekaj
krajšimi spusti po vrvi. Čofotanje v ledeno
mrzlih, zelenih tolmunih je čudovito.
Krono celotnemu izletu je dalo sneženje v
kanjonu Purcaraccia, v katerega smo zlezli
pri 4 stopinjah celzija. Drgetajoč smo se
stiskali pred vsakim spustom in dričalnico.
Piko na i je pribilo babje pšeno, ki nas je
neutrudno mlatilo ob preoblačenju pri
avtih. Kosilo nam je začinil še pesek, ki ga
je divji veter pod Monte Incudine (2134 m)
odložil na krožnike. Hrustajoče gurmanske
užitke smo zaokrožili z večerjo v priporo-
čeni restavraciji, nad katero so se naše bor-
bončice zgrozile. Lakoto je lahko umirila le
vožnja s trajektom skozi nevihto.
Nepozaben dopust smo zaokrožili s posle-
dnji skokom - v domačo posteljo z vodni-
kom Corse canyons v rokah.
Katja Rogelj
Foto: arhiv go-outdoor.si
Viri:
- Jourdan F., Fiorina J.F., (2008). Corse canyons.
France: Albiana.
- http://www.descente-canyon.com/canyoning/
lieu/13/220/20-Corse.html
- Michelin (2008). Edtition 6-2008. Departements
France 345. Corse-du-sud,
Haute-Corse. France: Michelin