Ce diaporama a bien été signalé.
Nous utilisons votre profil LinkedIn et vos données d’activité pour vous proposer des publicités personnalisées et pertinentes. Vous pouvez changer vos préférences de publicités à tout moment.
BUDNARJEVABUDNARJEVA
DOMAČIJADOMAČIJA
Zg. Palovče nad Kamnikom
SSLOLOVEVENIJANIJA
Hiše so kot ljudje. Le tiste dobre, ki te sprejmejo vase, kot mama v svoje toplo nežno in varno naročje,
imajo dušo…
O, vč...
Vsaka pot se nekje začne. In če je še krožna pot, je toliko lepša. Kersnikov grad Brdo pri Lukovici. Od daleč
mu nič ne ma...
Sva en dan udarila en dolg pogovor z vnukom pisatelja Janka Kersnika, Tac mu rečejo ljudje in bliža se stotim letom, kakšn...
Nekaj malega pa je še ostalo od velike Kersnikove domačije. Obnovljen skelet gradu, okna brez okvirjev in stekel, mogočen
...
Mimo zaprtega vhoda v grad se zapeljemo naprej po cesti v smer Preserij, po tej slikoviti poti. Na križišču za vasjo
Čeplj...
Nekaj let nazaj je imel tale lepotec še slamnato streho…
Koliko lepih in slikovitih kozolcev nam zaljša pot pred Veliko Lašno. Nadaljujemo skozi vas po cesti v breg.
In na prevalu, ko se cesta spusti navzdol, prvič tam zadaj za slikovito Vranjo pečjo na levi, zagledamo Zg. Palovče.
Postanem in se zagledam v kupe gnoja, ki čakajo pomladi. Kako matematično pravilno jih je razporedila kmetova roka.
Ne hitimo in potujmo z odprtimi očmi. Naj bo vsak meter lep kamenček v mozaiku našega potepa do Zg. Palovč.
Na prevalu nas...
Ta fotografija s pogledom na Grintovec in obilo snega je lanska. Pa nič zato. Lep motiv vedno dobro de!
Še ena lepotica nas sprejme niže in naprej ob poti. Naj zdrži za naše vnuke in njih vnuke. Takih je vsak dan manj.
In kmalu se nam prikaže na levi strani Budnarjeva domačija (tole je pogled z druge, kamniške smeri, zato je na desni). Par...
Budnarjeva muzejska hiša je odprta vsako soboto in nedeljo med 14. in 17. uro, v poletnem času do 18 ure. V mesecih junij,...
In sva takrat pred dobrim ducatom let vstopila. Kadilo se je kot iz pekla. Vežna vrata so bila odprta in tudi vrata, ki na...
Vrata v izbo so bila odprta in na vratih kuhinje se je pojavila Iva Šubelj Kramar. Ne bom napisal gospa. Gospodov ne maram...
Da, Iva… Bogec jo je prehitro vzel k sebi. Jo je že bolj potreboval kot mi, tu v Sloveniji. Škoda, kajti za turizem je nar...
ZA SEME IMETI
Takrat,
ko umrejo hudobni in čudni
je vse lažje sprejeti…
Ko se poslovijo
plemeniti in dobri,
je to težko pr...
Kaj vse se je dogajalo za in pred temi vrati v Budnarjevi hiši. Teden za tednom. Budnarjeva Mici, ki je bila rojena v tej ...
Na Šentjanževo je bilo, ko so se spodaj na dvorišču pletli venci iz rož za na glave. Mikala se je volna, pletlo se je na k...
“Draga Mici! Ti si nam dala v varstvo tvojo rojstno hišo, da se v njej veselimo in uživamo premnogi, zato ti v zahvalo pod...
In napreden so se zasvetili fleši na fotoaparatih, se je Mici obrnila k meni in dejala:” O, sej vem, to hišo s‘ pa ti nama...
Verjetno je kje zapisano, koliko razstav se je zvrstilo v spodnji “štali”, preurejeni v galerijo. Koliko delavnic, veselih...
Teden za tednom, skozi vse leto in vsa leta… Veselje, sreča, smeh, polne duše vsega lepega…
Tudi sam sem imel tu predstavitev knjige in slikarsko razstavo. Za razstavo so mi prinesli v dar torto - mojo knjigo SANJE...
Včasih je v Budnarco prišel tudi prijatelj slikar Polde Mihelič. Kakšne zgodbe je pravil še iz tistih časov o teh krajih, ...
PRIJATELJ POLDE
Pod noč je prišél,
ko je že padel mrak,
sključen,
trdo stopajoč tja na duri,
jih živčno odrinil
in stopil ...
V vsem letu rože krasijo mizo in v bohkovem kotu se vedno dogaja, kar je novega in tekočega na koledarju.
Kmečka izba brez...
Na eno izmed razstav je lajnar pripeljal tudi lepo lajno. Ko je odigral svoje, so se ljudje razkropili po hiši.
“Orodje”, ...
No, za dva…!
Nikoli v vseh letih nisem v izbi našel prazne mize. Za vsakega potepina se je nekaj našlo. Potice, čaji, šnopčki, krofi,
t...
Skoraj vedno je bil na mizi kruh. Napreden je Iva načela hlebec je zadaj naredila križ.
Kot včasih moja mama in stara mama...
MAMIN KRUH
Le kaj je v njem,
da je bolj dober,
kot so drugi kruhi,
da vonj ima, o, vonj omame,
le kaj si zamesila vanj,
da...
O, pa niso le dobre jedi na mizi. Ob vsakem času v letu se menjajo tudi taka tihožitja…
Hm…, tihožitja… Marsikaj je nastalo in še nastaja za tole javorjevo mizo.
Mesil se je kruh, šivali so se cekarji iz slame, slamniki, pletle so se kite, delale butarice, krasile so se pisanke in pi...
Ko si je Bogec zaželel vzeti k sebi Ivo, ki je Budnarjevo hišo napolnjevala s smehom, jo je začela zamenjevati Hribarjeva ...
Sezonski šopki še vedno krasijo mizo…
Budnarjeva hiša je dobila novo kritino. Ne slamnato, kot si jo je vedno želela Iva, pa vendar lepo in uporabno.
V hlevu, ki je preurejen v galerijo in ima vhod zadaj za prešo, se še vedno odpirajo zanimive razstave…
Pospravljeno je in pod stropom se še vedno sušijo zelišča.
Izba je še vedno enaka, skrivnostna, lepa, vabljiva, naša…
BOHKOV KOT
Miza, stoli, klop v kotu
in na njej na kupe knjig.
Zgoraj slike, vse na steklo,
zaljšajo ta dom in zid.
In nad ...
In iz peči se še vedno kadi po vsej veži in skozi oboja vrata…
In črna kuhinja je z leti vse bolj črna, skrivnostna, nam neznana in lepa.
Z mize še vedno diši in različne glasbe polnijo prostor izbe in lepšajo ure potepinom. Nedavno je Hiengov Primož tako lepo...
Okna so polna rož. In koruza na jesen zaljša od sonca ožgan les…
Tudi drva so še pred hišo. In če so drva, se kuri in če se kuri, je toplo in če je toplo, je lepo sedeti ob topli peči in ...
In to, LJUDJE, danes šteje! Zato vam zdaj ob skoraj drugi uri ponoči to pišem. Ker je res! Ker MORAMO imet oboje polno,
če...
Nadaljujemo pot v dolino proti Kamniku. Na prevalu je ob lepih dneh čudovit razgled kot iz balkona na vso ljubljansko kotl...
Malo naprej pazimo v gozdu na križišče v desno. Tam je oznaka Stari grad. Zapeljimo se do sem in nadaljujmo vzpon peš.
Grad je že davno v razvalinah in na ostankih je prostor našla planinska koča, dom. Pripenjam pogled na sever na Kamniške,
...
Pogled od juga do zahoda. Od dolenjskih gričev do Triglava. Spodaj pa Kamnik in še tisoč vasic po okolici.
In na vzhod ostanki gradu in planinski dom.
In na koncu nam ostane še povratek na cesto in spust do Kamnika. In če je še pikico dne na razpolago,
radovedno pokukajte ...
Mali grad je drugi balkon nad slikovitim mestnim jedrom. Privoščite si ga. Se splača.
Prilagam dokaz!
Če je dan daljši, jo čez progo mahnite še na grad Zaprice in si oglejte bisere v zapuščini iz Tuhinjske doline.
V galeriji in lokalu Veronika si privoščite kakšen trenutek ob kavi ali čaju in počakajte da do konca ugasne dan.
Kako je ...
Krog na poti je tako sklenjen. Krog na še kako lepi poti. Ne vem več kolikokrat sem jo že naredil. Vem pa, da premalokrat,...
Budnarjeva domačija
Prochain SlideShare
Chargement dans…5
×

Budnarjeva domačija

1 387 vues

Publié le

Ni moje delo, jo pa posvečam pokonji Ivi Šubelj Kramar, prijateljici z veliko začetnico! Ki mi je odprla oči kar zadeva lepoto in poštenost!
In vsekakor zahvala avtorju te prezentacije, ki je bohvedikako priletela na moj email in sem jo shranil
Hvala avtoju Janezu Medvešku, da je to delil z mnogimi

Publié dans : Voyages
  • Soyez le premier à commenter

Budnarjeva domačija

  1. 1. BUDNARJEVABUDNARJEVA DOMAČIJADOMAČIJA Zg. Palovče nad Kamnikom SSLOLOVEVENIJANIJA
  2. 2. Hiše so kot ljudje. Le tiste dobre, ki te sprejmejo vase, kot mama v svoje toplo nežno in varno naročje, imajo dušo… O, včasih, davno, so jo imele vse. Nekje na nekem zmečkanem pergamentu je bilo zapisano to pravilo, kako se da hiši dušo, pa smo ga mi “moderni ljudje” zmečkali in vrgli v koš. In zdaj na tej našli preljubi slovenski zemlji, na poljih, ki so nekoč rojevala hrano za lačne, stojijo betonske škatle a x b in čez njih največkrat kovinski pokrov. Plastična okna v neprodušno zaprte prostore spuščajo sonce, ki mu uspe predreti skozi smog in nad plastičnimi vrati ni več na lesnem podboju zapisano na sv. Tri Kralje z belo kredo 20 - G + M + B – 12. Pisalo se je leto gospodovo 1652, mogoče kako več ali manj, ko je Matjažev ata pod potjo, tik pred ovinkom v Zg. Palovčah, za svojo bodočo družino zasadil prvi kramp in prvo lopato v zemljo. Lepo mesto je izbral za svoj dom pred 360 leti. Sonce ga boža od jutra do večera, sneg se hitro stopi in žarki vsak dan pokukajo prav na mizo in dobrote na njej. Hiša je potem skozi čas zamenjala ime in reče se ji Budnarjeva, kajti zadnji lastniki so bili Budnarjevi. Malo uboga je dočakala zadnja leta prejšnjega tisočletja. Ideja je dala idejo in Občina Kamnik je začela z obnovo tega bisera. Ni bilo čisto vse po pravilih narejeno, pa to zdaj ni več važno. Lahko je, vem, več ne bi bilo. In to bi bila še večja škoda! Več kot ducat let že zahajava vanjo. Vsakič naju sprejme v svoje toplo naročje in v svoje nedrje. Kaj nedrje. Najprej v črno vežo in potem v še bolj črno kuhinjo in potem se malo prepogneš, da s čelom ne udariš v vratni podboj in objame te nek mir in spokoj, ki ga nove hiše ne poznajo. Vsa izba je ena sama duša. Pravzaprav vsa hiša. Tako kot sva imela srečo midva, ko sva neko nedeljo daljnega leta še v prejšnjem stoletju in tisočletju prvič ustavila pred njo avto in vstopila skozi vrata črne kuhinje, kjer ima na gornji tretjini dim svojo pot v nebo, tako želim tudi vam, da izkusite ta občutek, ki je vsem znan. Imamo ga tako kot ogenj in vodo v genih. In ker nama je bilo že neštetokrat lepo, sem se odločil, da danes to srečo, ki me je tolikokrat napolnila dušo v teh hiši, delim z vami vsemi. Naj bo lepo tudi vam, potepini.
  3. 3. Vsaka pot se nekje začne. In če je še krožna pot, je toliko lepša. Kersnikov grad Brdo pri Lukovici. Od daleč mu nič ne manjka. Od blizu pa…V tistih vojnih letih, ko smo se malo dajali najprej “med seboj”, jo je pošteno skupil. Kar nekaj dni je gorel in ljudje so pridno iz njega ven nosili, kar se je še dalo “rešiti”. Ko so se po vojni Kersnikovi vrnili iz Srbije, kamor so bili izseljeni, jih je dočakala kaj klavrna zapuščina…
  4. 4. Sva en dan udarila en dolg pogovor z vnukom pisatelja Janka Kersnika, Tac mu rečejo ljudje in bliža se stotim letom, kakšno kalvarijo je po vojni doživljal v komunizmu, ko je želel obnoviti grad, svoj dom. “ So mi dejali na občini, ko sem šel tja prosit za posek smrek v svojem gozdu, da bi potem na novo prekril grad, da so ga zato požgali, da imajo mir pred nami in ne dovolijo, da bi ga obnavljal… Menjale so se oblasti in jaz se še vedno borim z mlini na veter… Morda mi nekoč uspe in ga prekrijem…” Naj vam Bog da še mnogo zdravih let in volje, da bi ga res, stoletni Tac…!
  5. 5. Nekaj malega pa je še ostalo od velike Kersnikove domačije. Obnovljen skelet gradu, okna brez okvirjev in stekel, mogočen ribnik s platanami in vrtno uto, pristava, mogočen kozolec z znamenjem in pa drevored, na koncu katerega je na levi še čebelnjak.
  6. 6. Mimo zaprtega vhoda v grad se zapeljemo naprej po cesti v smer Preserij, po tej slikoviti poti. Na križišču za vasjo Čeplje,
  7. 7. Nekaj let nazaj je imel tale lepotec še slamnato streho…
  8. 8. Koliko lepih in slikovitih kozolcev nam zaljša pot pred Veliko Lašno. Nadaljujemo skozi vas po cesti v breg.
  9. 9. In na prevalu, ko se cesta spusti navzdol, prvič tam zadaj za slikovito Vranjo pečjo na levi, zagledamo Zg. Palovče.
  10. 10. Postanem in se zagledam v kupe gnoja, ki čakajo pomladi. Kako matematično pravilno jih je razporedila kmetova roka.
  11. 11. Ne hitimo in potujmo z odprtimi očmi. Naj bo vsak meter lep kamenček v mozaiku našega potepa do Zg. Palovč. Na prevalu nas pot nagradi s takim motivom in pogledom na Kamniško Savinjske Alpe. Naužijmo si lepot te naše lepe domovine.
  12. 12. Ta fotografija s pogledom na Grintovec in obilo snega je lanska. Pa nič zato. Lep motiv vedno dobro de!
  13. 13. Še ena lepotica nas sprejme niže in naprej ob poti. Naj zdrži za naše vnuke in njih vnuke. Takih je vsak dan manj.
  14. 14. In kmalu se nam prikaže na levi strani Budnarjeva domačija (tole je pogled z druge, kamniške smeri, zato je na desni). Parkiramo. In zdaj nas ob “vsej kavi ob poti čaka še smetana”. Tiste ta lepe mašne “gvante” pustite v avtu. Dim, če le peč gori, vas bo “odišavil”.
  15. 15. Budnarjeva muzejska hiša je odprta vsako soboto in nedeljo med 14. in 17. uro, v poletnem času do 18 ure. V mesecih junij, julij in avgust je odprta le ob nedeljah med 14. in 18. uro. Za najavljene skupine pa kadarkoli po predhodni najavi. Turistično društvo Kamn‘k, telefon 031/528 747 (Alenka Hribar) in 051/ 307 299 Vstopnina – entrance- 2 evra.
  16. 16. In sva takrat pred dobrim ducatom let vstopila. Kadilo se je kot iz pekla. Vežna vrata so bila odprta in tudi vrata, ki na oni strani veže peljejo po stopnicah v prizemlje.
  17. 17. Vrata v izbo so bila odprta in na vratih kuhinje se je pojavila Iva Šubelj Kramar. Ne bom napisal gospa. Gospodov ne maram! Iva je bila ČLOVEK napisano z veliko. Ena sama duša jo je bila, kolikor je tehtala. In po zakajeni veži se je razlegel tisti smeh, ki se mi je za vedno vtisnil v spomin in dušo. In ta smeh je povedal vedno več kot en lep DOBER DAN. “ O, vidva sta pa nova. Stopita v izbo in vama kaj povem o hiši”. In sva vstopila. No, vsi trije. Tisti sveti duhec v obliki lesenega golobčka, se je po vrvici zapeljal doli nad mizo v bohkovem kotu.
  18. 18. Da, Iva… Bogec jo je prehitro vzel k sebi. Jo je že bolj potreboval kot mi, tu v Sloveniji. Škoda, kajti za turizem je naredila več kot vsi ministri v vseh vladah do sedaj skupaj. Se je kdo spomni, kako je doživeto kazala tudi poleti Preskarjevo bajto na Veliki Planini? Pet let je bila “pastirica” na veliki planini in več kot deset let sta z možem Mirom upravljala Budnarjevo hišo. Pa zavrtimo malo čas nazaj.
  19. 19. ZA SEME IMETI Takrat, ko umrejo hudobni in čudni je vse lažje sprejeti… Ko se poslovijo plemeniti in dobri, je to težko preboleti… Veš, ti, o, ljubi Bog, te, da te ta dobre bi moral - kot dober kmet - za vedno, za seme, za dalje imeti!
  20. 20. Kaj vse se je dogajalo za in pred temi vrati v Budnarjevi hiši. Teden za tednom. Budnarjeva Mici, ki je bila rojena v tej hiši, je tisti dan praznovala okroglih 80. “ Janez, daj ji naslikaj tole hišo za rojstni dan”, me je enkrat vmes prosila Iva. In sem jo.
  21. 21. Na Šentjanževo je bilo, ko so se spodaj na dvorišču pletli venci iz rož za na glave. Mikala se je volna, pletlo se je na kolovratih, pesem je napolnila okolico in dvorišče in veselje je vladalo med ljudmi in prepolnimi mizami. Večerilo se je. Prišel je še župan Smolnikar.
  22. 22. “Draga Mici! Ti si nam dala v varstvo tvojo rojstno hišo, da se v njej veselimo in uživamo premnogi, zato ti v zahvalo podarjamo drugo hišo. Da jo boš imela za v dom v dolini!” Potem ji je čestitala še Iva in se ji iskreno, po njeno zahvalila.
  23. 23. In napreden so se zasvetili fleši na fotoaparatih, se je Mici obrnila k meni in dejala:” O, sej vem, to hišo s‘ pa ti namalou! A, ne d‘ si jo?” “Sem, Mici, da jo boste imela spet nazaj” In je stopila k meni in me stisnila k sebi, kot te lahko stisne samo mama. “Hvala ti zan'o! S‘m jo t'ko veseva…” In potem so se tja med ljudi iz njenih ust začele druga za drugo nizati zgodbe o življenju v hiši pred obnovo. Ja, spomini… Kaj bi brez njih?
  24. 24. Verjetno je kje zapisano, koliko razstav se je zvrstilo v spodnji “štali”, preurejeni v galerijo. Koliko delavnic, veselih popoldnevov, kulturnih večerov na dvorišču, glasbenih točk, druženj. Koliko spominov je preplavilo staro izbo in črno kuhinjo. Koliko smeha in pesmi se je razleglo iz ust obiskovalcev v vseh letih in koliko srečnih ljudi je na večer odhajalo domov…?
  25. 25. Teden za tednom, skozi vse leto in vsa leta… Veselje, sreča, smeh, polne duše vsega lepega…
  26. 26. Tudi sam sem imel tu predstavitev knjige in slikarsko razstavo. Za razstavo so mi prinesli v dar torto - mojo knjigo SANJE. Eno knjigo sem poklonil tudi Mici. “ In ko sva se spet čez čas srečala, mi je dejala:” A več, da znam že pol knjige na pamet. Veš, pa tud druh hod'jo ‘k men‘ pa jo jemljejo zase. Jo komi pol dobim nazaj…!”
  27. 27. Včasih je v Budnarco prišel tudi prijatelj slikar Polde Mihelič. Kakšne zgodbe je pravil še iz tistih časov o teh krajih, ko so bile še vse hiše krite s slamo in je s stricem po teh vaseh, hišah pomagal prodajati kolomaz za vozove in še kaj. Nekoč smo sedeli za mizo in modrovali med seboj. Ena gospa pod bohkovim kotom se je premaknila, odkrila okno in sonček je udaril čez vsega Poldeta. “ Bodite pri miru, le eno fotko naredim. Dobra bo, vidim…” In je res bila. Zdaj krasi naslovnico knjige žal že pokojnega Poldeta.
  28. 28. PRIJATELJ POLDE Pod noč je prišél, ko je že padel mrak, sključen, trdo stopajoč tja na duri, jih živčno odrinil in stopil čez prag, zamrmral je v pozdrav v pozni uri. Izraz na obrazu je vedeti dal, da ima dan za sabo, dan nesvetál… Usedel se je in globoko vdihnil, dal roké na kolena in potlej je vzdihnil: Janez,- danes mi je umrla… žena!”
  29. 29. V vsem letu rože krasijo mizo in v bohkovem kotu se vedno dogaja, kar je novega in tekočega na koledarju. Kmečka izba brez bohkovega kota je kot avto brez motorja. Prazna škatla brez duše!
  30. 30. Na eno izmed razstav je lajnar pripeljal tudi lepo lajno. Ko je odigral svoje, so se ljudje razkropili po hiši. “Orodje”, lajno pa sem si privoščil za eno tihožitje…
  31. 31. No, za dva…!
  32. 32. Nikoli v vseh letih nisem v izbi našel prazne mize. Za vsakega potepina se je nekaj našlo. Potice, čaji, šnopčki, krofi, take jedi v lončenih skledah, da se nam še sanja ne. Kaša s češpljami, špehovke…med si lahko zajel kar iz dvojnih posodic…
  33. 33. Skoraj vedno je bil na mizi kruh. Napreden je Iva načela hlebec je zadaj naredila križ. Kot včasih moja mama in stara mama in še tisoče vseh mam… Ja, kruh…
  34. 34. MAMIN KRUH Le kaj je v njem, da je bolj dober, kot so drugi kruhi, da vonj ima, o, vonj omame, le kaj si zamesila vanj, da je kot svetinja na oltarju, da roka sama ponj poseže in več kot rabi- vzame? O, vem, zakaj je boljši, kakor drugi. Zakaj je vonj preplavil hišo tja do duri, v njem ni le kvas in sol, pa voda in moka, LJUBEZEN vanj je vmesila, - vem, mama-, tvoja roka!
  35. 35. O, pa niso le dobre jedi na mizi. Ob vsakem času v letu se menjajo tudi taka tihožitja…
  36. 36. Hm…, tihožitja… Marsikaj je nastalo in še nastaja za tole javorjevo mizo.
  37. 37. Mesil se je kruh, šivali so se cekarji iz slame, slamniki, pletle so se kite, delale butarice, krasile so se pisanke in pirhi, delale so se koline, šivali in vezli makrameji, ustvarjali so se rešeljeji. Oblikovale so se voščilnice, brale so se pravljice… …So se in se še.
  38. 38. Ko si je Bogec zaželel vzeti k sebi Ivo, ki je Budnarjevo hišo napolnjevala s smehom, jo je začela zamenjevati Hribarjeva Alenka. Kako že gre tisto… NA MLADIH SVET STOJI…? In res stoji. Obiščite hišo in mi potem pišite, če ni res, kar sem v tej slikanici napisal. Življenje gre naprej. Vsak teden je en nov list v dogajanju Budnarjeve knjige zgodovine. Uspešno in zanimivo Alenka nadaljuje svojo, malo drugačno zgodbo. Ampak duša v hiši ostaja. In to šteje.
  39. 39. Sezonski šopki še vedno krasijo mizo…
  40. 40. Budnarjeva hiša je dobila novo kritino. Ne slamnato, kot si jo je vedno želela Iva, pa vendar lepo in uporabno.
  41. 41. V hlevu, ki je preurejen v galerijo in ima vhod zadaj za prešo, se še vedno odpirajo zanimive razstave…
  42. 42. Pospravljeno je in pod stropom se še vedno sušijo zelišča.
  43. 43. Izba je še vedno enaka, skrivnostna, lepa, vabljiva, naša…
  44. 44. BOHKOV KOT Miza, stoli, klop v kotu in na njej na kupe knjig. Zgoraj slike, vse na steklo, zaljšajo ta dom in zid. In nad vsem je bohkov kot. Na polički tkan prtiček z nageljni in IHS, tak, da ti oko pritegne, zimzelen se vpleta vmes. V kotu jaslice in lučka, da se vidi božji dom in nad jaslicami Bogec, nima roke, Bogec hrom… To je Minkin bohkov kot. Na pogled enak kot mnogi, pa je vendar nekaj v njem- čar, ki nimajo ga drugi! Je dejala tákrat Minka, da ji pravi Bog tako: “NIMAM ENE SVOJE ROKE, PA MI TI - PODAJ ROKÓ!”
  45. 45. In iz peči se še vedno kadi po vsej veži in skozi oboja vrata…
  46. 46. In črna kuhinja je z leti vse bolj črna, skrivnostna, nam neznana in lepa.
  47. 47. Z mize še vedno diši in različne glasbe polnijo prostor izbe in lepšajo ure potepinom. Nedavno je Hiengov Primož tako lepo igral na kitaro in Urbanijev Marjan ga je dopolnjeval na “sedemnajstih orglicah”. Tudi tako majhnih, da sta še dva prsta za držat preveč.
  48. 48. Okna so polna rož. In koruza na jesen zaljša od sonca ožgan les…
  49. 49. Tudi drva so še pred hišo. In če so drva, se kuri in če se kuri, je toplo in če je toplo, je lepo sedeti ob topli peči in prisluhniti Alenki o zgodovini te zale hiše. Ali pa ustvarjati kaj na delavnicah, ki se dogajajo vsak teden. Od rešeljeja, nakita, voščilnic, velikonočnih butaric, kolin, do ogleda nove razstave… Ko boste enkrat prišli, bodo ta vrata postala tudi vaša vrata. Ampak ta vrata vodijo v hišo z dušo!
  50. 50. In to, LJUDJE, danes šteje! Zato vam zdaj ob skoraj drugi uri ponoči to pišem. Ker je res! Ker MORAMO imet oboje polno, če hočemo “stati in obstati”. Trebuh in dušo. Tole 360 let staro razkošje vas bo stalo dva evra. Manj kot stane škatla strupenega tobaka… O, je vedel, zakaj je Matjažev ata takrat sem postavil hišo! Hišo, ki ima, kar druge nimajo!
  51. 51. Nadaljujemo pot v dolino proti Kamniku. Na prevalu je ob lepih dneh čudovit razgled kot iz balkona na vso ljubljansko kotlino od Limbarske gore preko Snežnika, Krima, do Triglava.
  52. 52. Malo naprej pazimo v gozdu na križišče v desno. Tam je oznaka Stari grad. Zapeljimo se do sem in nadaljujmo vzpon peš.
  53. 53. Grad je že davno v razvalinah in na ostankih je prostor našla planinska koča, dom. Pripenjam pogled na sever na Kamniške, od Krvavca do Brezij ki so na tako lepi sončni legi nad Mekinjami in naprej do sv. Primoža in Velike Planine nad njim.
  54. 54. Pogled od juga do zahoda. Od dolenjskih gričev do Triglava. Spodaj pa Kamnik in še tisoč vasic po okolici.
  55. 55. In na vzhod ostanki gradu in planinski dom.
  56. 56. In na koncu nam ostane še povratek na cesto in spust do Kamnika. In če je še pikico dne na razpolago, radovedno pokukajte vsaj v stari del lepega Kamnika
  57. 57. Mali grad je drugi balkon nad slikovitim mestnim jedrom. Privoščite si ga. Se splača.
  58. 58. Prilagam dokaz!
  59. 59. Če je dan daljši, jo čez progo mahnite še na grad Zaprice in si oglejte bisere v zapuščini iz Tuhinjske doline.
  60. 60. V galeriji in lokalu Veronika si privoščite kakšen trenutek ob kavi ali čaju in počakajte da do konca ugasne dan. Kako je Kamnik lep ponoči…! Ampak o Kamniku enkrat drugič. Je prelep za samo štiri fotografije…
  61. 61. Krog na poti je tako sklenjen. Krog na še kako lepi poti. Ne vem več kolikokrat sem jo že naredil. Vem pa, da premalokrat, kajti vsakič na njej najdem kaj novega, še lepšega. In če boste tudi vi na katerikoli poti iskali lepe stvari, jih boste našli. Morda ne prvič, enkrat pa zagotovo. In potem bo vsaka vaša pot - pot v raj. In ta Budnarjeva domačija je raj. To slikanico posvečam vsem trem, ki so zdaj tam nekje v raju, kjer je vsak dan - sončna nedelja. IVI ŠUBELJ KRAMAR v zahvalo, ker nama in nam je tolikokrat polepšala dan s plemenitimi dejanji, razdajnjem in svojim smehom, ki ti je dal energije, bi še mrtvega obudil. BUDNARJEVI MICI, s katero sva se videla le nekajkrat v življenju, pa sva drug drugemu ob srečanjih polepšala dan. Slikarju POLDETU MIHELIČU, ki je bil nekaj izjemnega in posebnega. Takih preprosto več ne delajo. Naj jim bo lahka ta naša slovenska zemlja. Vsi trije so jo imeli o, vem, rajši, kot jo imamo sedaj mi! Besedilo in fotografije….Janez Medvešek Pesmi si izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO Glasba je delo Matije Cerarja in na orglicah - Marjana Urbanije Narejeno in po vsem svetu dobrim ljudem poslano zadnje dni februarja 2012 janez.medvesek@gmail.com

×