Poletje 2020 Ferek & Ksenija sva se na motociklih podala na romanje…

1. 1
Poletje 2020
Ferek & Ksenija sva se na motociklih
podala na romanje…
in Peter Podgoršek, Ferek je to zapisal…
JAKOBOVA
POT

2. 2
Štart na romarsko avanturo
“Jakobova pot ali El Camino de
Santiago je skupno ime za več
romarskih poti, ki so vodile do
svetišča svetega Jakoba v
Composteli...” Več pa ne bi o
zgodovini... Ker midva sva se jo
lotila drugače.
Zjutraj še zadnja fizioterapija,
pa ene papirje na upravni enoti
zrihtat, da ne govorim o tem,
da je dan prej bil moj
BMW še pri Doctorju na
servisu z odprto glavo
in znucanimi gumami...
Pa vendar se je vse lepo
izšlo in ob 9h sva
štartala... O transferju
preko Italije ni kaj pisat.
Prevečkrat prevožena
pot, tokrat pri + 35 C, ki
se popestri šele v
zadnjem delu, preden Alpe potonejo v Genovski zaliv. Pa ravno tukaj potekajo obsežna
cestna dela, zaradi katerih morava tempo iz 140 km/h spustiti tudi na občasno “gužvanje”
mimo kolon po odstavnem
pasu. A vseeno sva pozno
popoldne že v francoskem
Mentonu, po 860
prevoženih kilometrih.
Sprehod do centra, plaže,
hiter skok v toplo morje,
potem večerja iz kotlička
ter malo “narezanega”, pa
“šnopsek proti koroni” in
romarja sva pripravljena
za lahko noč in nov dan...

3. 3
PREKO CAMARGUE V SVEŽINO
HRIBOV
Ob sedmih sva że pokonci...
kavica in pospravljanje
šotora. Monako bi rada
pogledala še pred
dopoldansko pripeko.
Uspelo nama je! Jutranji
promet je redek in motorje
parkirava na sami obalni
aveniji ob jahtah petičnežev.
Slikanje in sprehod zgolj kot
trofeja, da sva tukaj bila in se zapeljala po delu proge F1. Sredi dnevne vročine se po teh
ulicah zagotovo ne bi drenjal. Zapeljeva se na avtocesto, kjer vztrajava nekje do N.P.
Camargue. Plačevanje cestnine je v tem delu Francije mučno. Vsakih nekaj km, je treba
vržt v lijak po cca 2€...
potem se začnejo še
“listki”... Je pa prednost
v tem, da se dva
motorista lahko
postavita “vštric” in gre
skozi pol ceneje. Vožnja
po tej avtocesti pa ni
nek napor. Šleperji so
redki, dejansko samo
osebna vozila in razgledi
so zanimivi, hribovja, viadukti, kanjoni... Verdon si bova morda ogledala nazaj grede.

4. 4
Po lokalnih cestah
nadaljujeva preko
Camargue, ki jo
zaznamuje močvirnast
svet z obširnimi
pašniki, kjer domujejo
konji, neverjetno
krotkega in prijaznega
značaja. Pa flamingi se
pasejo po prostranih
mlakah kjer se morje
meša z delto Rone.
Pri Montpelieru zavijeva v
notranjost. Letalska
akrobatska skupina
francoskega vojnega
letalstva z Alpha Jeti nad
nama uprizori pravi miting, z
barvnimi dimnimi zapisi o
svoji veličini na poletnem
nebu... Kot bi se potrudili, za
dobrodošlico skromnemu
slovenskemu pilotu v čast. Prava paša za oči in ušesa. Naju pa spremlja peklenskih +40 C!
Ko se dvigava po
čudovitih cestah v
višavje Centralnega
masiva se lažje zadiha in
nove gume prvič
iskusijo tudi bočni
oprijem! Deležna sva
končno tudi tistih
pravih motorističnih
užitkov, ki jih
spodbudijo še izjemno
civilizirani avtomobilisti, ki res vzorno “dajejo prostor hitrejšim”. Hja... ni kaj tajiti... redek
promet, odličen asfalt, divjina... privoščit si je treba dirko, ki se konča visoko na planotah,

5. 5
stran od vsega, ob jezeru Laprade Basse... Kopanje v topli vodi paše in prijetnih 27 je
zunaj. Iz kotlička zadiši pasulj. Pa pivo in liter koka kole, ves dan oplemeniteno na 2
kilogramih ledu! Sprehod potrdi, da nisva edina “divja kampista”. Še 2 avtodoma
zaslediva potisnjena nekam v grmovje in kak “osebni” se najde, za orgijo za kratek čas.
Mrak ohladi kratka nevihta, ki poživi tole pisanje v šotoru in noč bo zdaj prijetnejša ter
jutro sveže. Jaz pa pred spanjem prijetno namakam tačke v mlaki predprostora, šnopsek
pa odganja korono...
PREKO FRANCIJE OB PIRENEJIH
Francosko podeželje - tako bi se na
kratko reklo današnji furi...
Ob jezeru Laprade Basse je jutro sveže.
Večerna nevihta je ohladila ozračje in
močan sever je zapihal. Čuje se ga
predvsem v krošnjah. Jaz bodem že
zgodaj naokoli. Velika potreba in

6. 6
podobne reči... Potem pristavim kavo in bajkerko vonj dvigne pokonci. Pospraviva tabor
in že pred deveto se po samotnih cestah spuščava proti Bramu.
Vse je rumeno. Žito se izmenjuje
s sončnicami. Voziva skozi
avtentične srednjeveške
francoske vasi. O kaki sodobni arhitekturi ni sledu. Urbanizacija podeželja se tukaj ne
občuti in tudi globalizacija ne. Voziva v smeri Foixa in v daljavi se rišejo Pireneji. Foix je
srednjeveško mestece
na obrobju gorovja z
markantnim gradom in
živahnim utripom.
Nadaljujeva v smeri
Saint Girion - Saint Jean
Pied de Port, proti
severozahodu.
Na levi naju spremljajo
Pireneji. Pokrajina
dobiva izgled slovenskih
predalpskih območij, le polja sončnic poživijo poletno zelenje. Voziva po lokalnih cestah,
ki so zgledno urejene. Vzporedno poteka tudi avtocesta a na njej utripa dežele ne bi
začutil. Promet se pred večjini kraji sicer zgosti, a izjemna kultura voznikov vedno znova
poskrbi, da motorista prideva hitro mimo. Brunch si privoščiva na klopici ob cesti, v
trgovini se založiva z najnujnejšim (vključno z ledom) ter na postanku pogledava še
trdnjavo Bastion de la Clochette. Dan je idealen za vožnjo, saj so temperature iz

7. 7
včerajšnjih 38, padle na idealnih 24! Pozno popoldne zavijeva v Pireneje proti španskemu
Elizondu. Mejo prečkava na prelazu Izpegi, ki kljub 690 m. n. m, daje videz pravega
gorskega
prelaza.
Beloglave orle
opazujeva
tako rekoč tik
pred sabo, ko
ob prepadu
izkoriščajo
popoldansko
termiko. Tako
blizu jih v
naravnem
okolju še
nisem videl. Še
preden
doseževa dno
doline, na
serpentini
zavijeva po
makedamu v
ozko sotesko,
vzdolž potoka,
poraslo z gostim
gozdom...
Idealno za
nocojšnje taborjenje... Osvežitev in osebna higijena v tolmunu polarnih temperatur, sta
bili uvod v začinjen čili kon karne iz kotlička, čemur je sledilo postavljanje šotora,
antikorona šnops in pivce, kot zaključek lepega bajkerskega dne... Da le medvedov ne
bo... baje smo jih sem Slovenci izvozili... domotožje pa to... in bi rojaka pozdravit prišli...
Lahko noč...

8. 8
»LJUBILEJ« in Biskajska obala
Nekaj čez deseto zvečer šele sonce tone v Biskajski zaliv.
Opazujeva ga iz plaže Playon de Bayas. Točno 2 leti je, kar sva se
“kao” prvič srečala na čveku ob pijači... Takrat sva ugotovila, da
se u bistvu že poznava in debata je tekla malo o motorizmu in
malo o poznanstvu izpred 25ih let... No evo... in zdaj mi sledi
domala pobsod... in to na svojem motorju... Dolomiti, Švica,
Maroko.... in Compostella.
“Ljubilej” na divjem kampiranju, na mivkasti plaži, ob pogreti
paeli, ovčjem siru in šampanjcu na ledu? Namesto v priznani
restavraciji? Definitivno drugačno, posebno, a niti najmanj
ceneno... 2500 km od doma, na motorjih, ob vetru in valovih
Atlantika... Doživite to, če le lahko! Ja... mrzel tuš bo spral sol in
pesek in tukaj bova
preživela četrto noč
najinega motoromanja.
DOST ROMANTIKE!
Poglejmo minulo furo:
Jutro v soteski
Pirenejev je bilo
mrzlo... bbbrrrrrrr.... ob
8ih sva komaj zlezla iz

9. 9
šotora. Potem klasika. Kava za ženstvo, higiena v hladnem potoku, pospravljanje tabora
in gasa v smeri Elizondo - Leitza - Gion... 560 km za obdelat!
Sprva obdelava nekaj Pirenejskih odsekov, potem se spustiva proti morju. Obala
Biskajskega zaliva je drugačna od sredozemske. Sveži in vlažni vetrovi pihajo iz oceana.
Namesto rumene,
prevladuje zelena barva.
Hribi so porasli s
praprotjo, gozdom in
travo, golo skalovje je
redko in kamnina je
temna. Strmi klifi in
pečine se izmenjujejo s
širokimi mivkastimi
plažami in dolgimi
rečnimi izlivi,
imenovanimi estuarji, po
katerih znatna razlika med
plimo in oseko sega daleč
po toku navzgor. Pokrajina
je lepa na pogled. Ceste so
odlične. Nekaj časa se
drživa obalne magistralke,
potem koristiva hitro
“avto via”, ki je sicer
brezplačna a vseeno in na
žalost že preveč
“avtocestna”. Brunch
si privoščiva v
Zarautz-u, kjer
pospraviva še zadnje
slovenske zaloge.
Potem se s hrano,
pijačo in ledom
založiva v Gijonu.
Potegneva še nekaj
10 km in pristaneva

10. 10
na razmeroma samotni plaži Playa de Bayas, kjer bova prenočila. Ob najinem prihodu,
pozno popoldne, je plaža obljudena in parkirišče polno. Po sedmi uri sladi množičen
odhod in ko pade večer ostane nekaj avtodomov ter nekaj večernih “popivovalcev”.
Ja, in tudi romarji... takoj
jih spoznaš. Njihova pot
poteka tudi vzdolž plaže.
Z “rukzakom”, brez srajce,
zagoreli in z močno
obutvijo, so drugačni od
kopalcev. Ne ustavljajo
se. Kot v transu
nadaljujejo svojo pot.
Dobrih 600 km bodo
prehodili v 3 tednih. Vsa čast!
Primerjava s Francijo? Tam
čez dan nikjer ne vidiš žive
duše! Ni zunaj otrok, ne
odraslih, nikogar nikjer. Tu v
Španiji je življenja več... pa
absolutno vsi so vsepovsod v
maskah. Strah pred korono je
velik. Pogrešava pa francosko
vozniško kulturo. Tu se
avtomobilisti ne umikajo
motoristom; je pa raznih temperamentnih »Markezov« zato znatno več, kot v dolgočasno
urejeni Franciji. Aja... pa “DŽAMBO PLAKATE” pogrešava... kar se tega tiče Slovenija
prekaša vse!

11. 11
Zdaj grem počivat. Tale obletnica me je zmatrala. Pozno je in šumenje valov oceana me
bo nedvomno zazibalo v trden spanec...
SANTIAGO DE COMPOSTELO IN FARO
DE CORRUBEDO
Jutro na mivki ob Atlantiku
je sveže in vlažno. Nizke
megle se vlečejo iz oceana.
Vlaga je visoka, vse rosi in
vse je mokro... Šotor, odeja,
ovčki na sedeźih... Tabor na
plaži pospravljava
premišljeno in počasi, da bi
s seboj odpeljala kar
najmanj mivke. Na plažo že
od ranega jutra prihajajo
surfarji. Valovi namreč vabijo...
Okoli pol desetih sva že v sedlih. Po hitri in popolnoma prazni “avtoviji” drviva proti
Santiagu. Temperature so sveže, med 20 in 22 C. Jutranje sonce počasi suši morsko vlago.
Na desni naju spremlja ocean s številnimi izlivi rek. Vodostaj je v tem času nizek in v
kombinaciji z oseko to pomeni številne nasedle čolne na zeleni preprogi iz alg.

12. 12
V Cargadoiro ustaviva ob
etnografskem parku.
Pogledava ostanke starega
mostu, veliko sončno uro,
poslikava klife in použijeva
nekaj milorečeno čudnih
lokalnih mesenih delikates.
Ali bi jih bilo morda
potrebno skuhati ali ne, ne
bova izvedela... Midva sva
pojedla surove. Sir je bil pa odličen.
Potem cesta zavije v notranjost in se dolgih 20 km vzpenja v hribe in pobočja “porasla” s
stotinami vetrnic. Čez 300 jih je Ksenija naštela. Spust proti notranjosti pa je položen. Če
me je obalni del nekako
spominjal na severno
Kalifornijo, me notranjost
na Arizono. Tudi cesta ima
tisti širok in valovit značaj,
nekako čez drn in strn...
predvidljivo, zabavno in
hitro...
Zgodaj popoldne
parkirava v bližini
znamenite katedrale,
katere notranjost se v
tem času na veliko
obnavlja. Sledi ogled,
sprehod, nakup
spominkov in pobeg iz
mesta... Res nisva
religiozna človeka a
obisk tega kraja naju je
vseeno napolnil z neko
energijo in ponovno

13. 13
poudarjam, de se lahko globoko priklonim
vsakemu romarju, ki to pot premaga peš.
Je pa občutek v mestu zaradi virusa prav
zastrašujoč. “Corona čas” so Španci vzeli zelo
resno. Tu ni nobene sproščenosti, kot teden
dni nazaj v Dalmaciji. Maske so obvezne
povsod in za vse. Celo na plažah, takoj ko
vstaneš iz brisače je maska gor! Tudi na
jutranjem teku, sprehodu, biciklu. Starejši jih
nosijo celo ko čepijo v morju. Če je nimaš te
nekako postrani gledajo in se te
prav vidno
izognejo, v
trgovinah
in
barih pa takoj prijazno opozorijo.
Pred nama je še ena, dobro uro
oddaljena destinacija: FARO DE
CORRUBEDO - svetilnik, ki
zaznamuje enega izmed
skrajnih robov Španije in s
tem Evropske celine. Sicer
je manj znan in obiskan,
kot najbolj zahodni
Cabo de Roca, a zato nič manj
razgleden. Ob jasnem
vremenu, kot sva ga imela
midva, pa je razgled vsekakor
navdušujoč, Amerike
pa se vseeno ne vidi. Zanimivost: pri
svetilniku je bila temperatura cca 22C in
veter je pihal. Ko sva se v cca 20 minutah vožnje vrnila
do plaže v zalivu pri Portomouro, je termometer
kazal 31. To je moč in vpliv odprtega oceana.

14. 14
Parkirava že malo po 17. uri in plaža je polna. Voda v zalivu je zaradi oseke nizka in
plavanje skoraj ni možno, saj zahteva dolgo pešačenje po mivki. Temperatura vode je
blizu 30C in otroci
neizmerno uživajo v
neskončni plitvini.
Midva le malo
pobrodiva in potem
pod tuš, pa na pivo v
bar na plaži... Potem
sledi klasika:
Postavljanje šotora,
kuhanje večerje, stik s
sosedi iz Santiaga, ki
so nedeljo izkoristili za kopanje in sta jim najina motorja neznansko všeč. Dobiva pivo,
sendviča in pršut, jaz se oddolžim z
našitkom. Ob mraku, ki nastopi šele
malo pred 23h se poslovijo in jaz se
lotim pisanja... Kampirava na plaži,
pod borovci, v družbi nekaj
avtodomov in spet naju nič ne stane.
Večer je sredozemsko topel. Boljšega
“hotela” si ne bi mogel želeti.
IZ OBALE ATLANTIKA V OSRČJE
KANTABRIJSKEGA GOROVJA
HHuuuuu... fenomenalno! Prav neverjetno lep moto dan je za nama. Današnje ceste in
razgledi, so bili najverjetneje eni lepših v mojih motopotovanjih. Gremo po vrsti...

15. 15
Sam začetek dne na plaži v
bližini Portomaura je bil
poseben. Sinočnji vrvež otrok
in kopalcev so navsezgodaj
zamenjali kriki ptic. Plaža se
zvečer popolnoma izprazni in
zjutraj razen naju, ter par
avtodomov, nikjer ni žive
duše. Takrat pride narava na
svoj račun. Oseka je in ptice iz
širokega pasu plitvine in obalne mivke izkopavajo školjke in druge morske živali s katerimi
se hranijo. Preprosto je zdaj njihov čas za užitke na plaži. Ljudje jih bodo zamenjali čez
nekaj ur.
Vse še spi in potihem pospraviva tabor ter skok v sedla.
Začenja se najino vračanje proti vzhodu, vendar po
notranjosti Iberskega polotoka. A večer prej sva v
skrbeh opazila, da se veriga na hondi skoraj vleče po
tleh, tako je popuščena. Ključa da bi “odtegnila” kolo
seveda nimava, zato se po nekaj jutranjih kilometrih
ustaviva v mehanični delavnici. Takoj sva na vrsti.
Možakar zadevo uredi v nekaj minutah, o plačilu pa
seveda noče nič slišat. Od daleč sva, zato nama zaželi le
srečno pot. Po krasnih in praznih lokalnih cestah nadaljujeva v notranjost v smeri A
Estrada - Nadela - Toreno - La Robla - Riano...

16. 16
Videz pokrajine se spreminja. Obalno zelenje po dolgih in hitrih vzponih zamenja sušnejše
rumenilo, planotaste notranjosti, posejano z griči in hribi. Vpliv Atlantika se ne čuti več in
temperature po cca 200 kilometrih poskočijo za 10 stopinj. Po nekaj dneh spet voziva
samo v airbag telovnikih in
kratkih rokavih pri +34 C.
Opazujeva preproste vasi, ki jim
osrednji pečat dajejo cerkve ter
kamnite sušilnice mesa, katero
premore skoraj vsaka domačija.
Pa vseskozi so pogoste table, ki
pohodnike usmerjajo na
Jakobovo romarsko pot.
Pravi motoužitki pa se začnejo, ko doseževa Kantabrijsko gorovje in dalje dolino Rio
Porma ter veliko jezero Embalse de Porma, ki svojo veličino zaključuje za ogromnim
akumulacijskim jezom, preko katerega se tudi zapeljeva.
Res vredno ustavljanj
in fotografiranj.
Presenečeno buljim
tudi v jate štorkelj, ki
paradirajo po
travnikih, ki so po
videzu popolno
nasprotje našega
Prekmurja.
Gnezdenje na
dimnikih in zvonikih
pa so ohranile. Narava, živali, gore in vode tukaj prepletajo svoje poslanstvo. Vasi so na
videz popolnoma prazne, polkna zaprta, na cestah pa srečaš le kakšnega “lokalca” v

17. 17
avtomobilu, osamljenega kolesarja ter skupine motoristov, ki tod tešijo svoje
motoristične užitke.
Pozno popoldne, 20
km pred Rianom, pred
mostom preko reke
Rio Esla, zapeljema po
kolovozu na sveže
pokošen travnik (o
čemer priča nekaj bal
sena) in po cca 200
metrih, pod krošnjami
nabrežnih dreves
najdeva prostor za
nocojšnj tabor. Hitro postaviva tabor in se vsa pregreta zapodiva proti deroči reki. Hitro
jo imava zadosti. Naša Savinja je proti njej pravi termalni izvir. A za osebno higieno in
krepko ohladitev je več kot
odlična. Večerja je španska:
Lečina enolončnica, sir,
paradižnik, lokalna suha
klobasa in vložene školljke.
Vse zalito z njihovim pivom in
razkuženo s slovenskim
žganjem. Seveda spet vse
pripravljeno na primusovem
gorilniku pod milim nebom.
Malo pred 22. uro je sonce že globoko za hribi, a dan je še svetel. V “cashfreewildcampu”
je vse popolno. Gorski veter vztrajno osvežuje pregreto dolino. Reka šumi nekaj metrov
stran, midva pa obujava spomin na
neverjetne razglede, ki svo jih te
dni bila deležna. Kantabrijsko
gorovje si zasluži čisto motoristično
desetko! Jutri se ga bova še držala,
vremenska napoved pa je ponovno
odlična! V teh 6 dneh je za nama
3130 km in prevozila sva polovico
najine romarske poti.

18. 18
IZ KANTABRIJSKEGA GOROVJA V
PIRENEJE
Klasično popotniško jutro, ob divji reki, nekje pred Rianom, v Kantabrijskem gorovju.
Disciplino ohranjava. Ob pol osmih sva pokonci, ob 9ih že v sedlu. V postavljanju in
pospravljanju šotora in vsega ostalega za prenočevanje v “divjini” sva že zelo uigrana, zato
je pakiranje in odhod dalje “mala malca”.
Danes je dan za vožnjo,
preko 500 km lokalnih
cest je pred nama;
lahko bi rekel
nadaljevanje čudovite
včerajšnje poti.
Osupljiva gorska
pokrajina, številnih
rek, jezer in čudovitih
praznih cest. Turistov
dejansko ni le redek lokalni
promet. Ustavljava se ob
zanimivih točkah za slikanje.
Drživa se lokalnih cest, ki naju
dvignejo na visoke uravnane
planjave, posejane z vetrnicami,
ki jim ni videti konca. Voziva tik
pod bazo oblakov in
temperatura ostaja pod 20C.

19. 19
Pot naju vodi v smeri Riano - Aguilar de Campoo - Cornudilla - Agurain - Tiermas - Fiscal.
Napredujeva hitro, saj je omejitev 90 km/h, dejansko tu le za opozorilo, vse pa drvi
občutno hitreje. Občasno sicer zavijeva na še hitrejšo “avtovio” da prihraniva čas, plačljive
avtoceste pa v Španiji še nisva izkusila. Iz hribov se spustiva v uravnano vinogradniško
podolje, ki ločuje
Kantabrijsko gorovje
od Pirenejev.
Temperature
ponovno močno
presežejo 30 in ne
padejo niti, ko se
začneva vzpenjati
proti prvemu
prelazu, malo pred
Fiscalom.
Fond pol tisočaka km za današnji dan obdelava kar
prehitro, zato potegneva še dobrih 20 km dalje od
Fiscala in vroče pozno popoldne preživiva ob velikem
jezeru Embalse de Mediano, pri kraju Ainsa, kjer v senci
borovcev postaviva šotor. Lokacija je ponovno
fenomenalna, skrita očem, le nekaj kopalcev občasno
zmoti najino popoldansko idilo.
Ko pade mrak, se vse umiri, le klici divjih ptic in zvok
prometa tam nekje daleč občasno prekine tih večer. Jutri naju čaka nekaj pirenejskih
prelazov. Treba se bo odpočiti. Lahko noč.

20. 20
DIRKA PO PIRENEJIH
Naslov današnje 440 kilometrske etape pove vse! Začelo se je s prvimi prelazi v smeri
proti Violla in dalje na Baqueira Berret, kar je bilo še nekako »za ogrevanje«. Potem je šlo
vedno bolj zares in lanski Dolomiti trening, je obrodil sadove. Šibala sva dalje v smeri La
Seu d Urgell - Andora Vella - Canillo - Porta - Llivia - Carmany. Na večini prelazov sva se
fotografirala, vseskozi pa so naju spremljali čudoviti razgledi, globoke soteske, pečine,
prepadi in serpentine, ki jim ni bilo videti konca.
Zanimivo, kako pride tu
do izraza lahkotnost
motorja in vozniške
izkušnje. Sam se imam
za precej izkušenega
motorista, vsaj glede na
prevožene kilometre in
kraje. Saj veste kaj
pomeni “izkušen”- to je
tisti, ki se je v življenju
prevečkrat »zajebal«. No
in tukaj, po lanskih Dolomitih ponovno doživljam “hladen tuš”. Ko »ganjam« 330 kilskega
Bemfla + dobrih 100 kg prtljage z mano vred, po ovinkih, opažam, da mi Ksenija vseskozi
“rine v rit”... Spustim jo naprej, ker vem, da ona na takih ridah uživa pa naj malo “pili”
svoje moto izkušnje.
A glej ga zlomka: 750
kubična hondica s 55
konji in ob izkušeni
ženski roki na gasu in
bremzi, mi preprosto
uhaja! S svojimi 160
konji ji v teh ovinkih
enostavno ne morem
slediti! Po interkomu
si sporočiva par
“pikrih”, potem se

21. 21
spomnim na zvijačo, ki se ji reče spremeba “mape” in prestavim režim v “dynamic”,
vzmetenje na “sport” in zdaj grem v lov lažje!
Tu se pokaže tisto dejstvo: lahek motocikel s kratko
medosno, z izkušeno (žensko) roko in nogo, ki
pravočasno prestavlja in kljub le 55im konjim ter
znanju “polaganja do roba”, gre po teh ovinkih kot
sneta sekira! Jaz pa ji zadaj s svojo težko “kravo”, z
vso elektroniko in “goro” moči ter navora komaj
sledim! Bravo ženska! Kapo dol! Še vsem “lokalcem”
sva danes dala “tinte pit”! Tako se vozi in v enem
dnevu, po hribih, naredi znatna kilometrina! Brez
zadržka lahko zapišem, da
malo mojih moških
klubskih kolegov lahko
drži in zdrži tak tempo po
takih cestah.
V Andori si privoščiva
kratek “šoping”. Danes
sem drugič tukaj in če me
je prvič Andora Vella
zaradi gužve in

22. 22
prenapihnjene globalizacije nekako odbila, je tokrat drugače. Covid19 je očitno nekoliko
odbil obiskovalce. Najpomembnejše pa je, da se tokrat nisem vračal v smer Španije,
ampak proti Franciji in velemesto se v to smer spremeni v pobočja čudovitih cest ter
številnih smučarskih
središč. Vsekakor vredno
za prevozit in
najverjetneje tudi
presmučat.
Ko vstopiva v Francijo,
obrneva nazaj proti jugu in
obiščeva Špansko enklavo
-obdano s Francoskim
ozemljem, ki se imenuje
Llivia in jo z matično domovino povezuje le ozek cestni koridor. Spustiva se dalje po
francoskem delu Pirenejev do srednjeveškega kraja Remparts, ki “živi” znotraj izjemno
ohranjenega obzidja. Nazadnje zapustiva dolino in se po izredno ozkih enopasovnih
cestah dvigneva v divjino zadnjih ostankov Pirenejev, ki ji obširni in izredno nizki vinogradi
dajejo svoj pečat.
Ob jezeru, tik pod krajem Carmany, v družbi še nekaj avtodomov, postaviva svoj divji
tabor, nekaj po 19. uri. Iz kotlička zadišijo testenine z morskimi sadeži, za osebno higieno
poskrbi topla jezerska voda in pregreto ozračje. Ponovno neprecenljivo in itak brez
stroškov. Topel večer je spokojen ob zvokih škržatov, zvonov oddaljenega zvonika in
omamnih “ppssssnnnnttt”, ko sntntn razdeviči naslednjo pločevinko.

23. 23
MED PIRENEJI IN VERDONOM
V začetku spokojen
večer se je prevesil v
nič kaj prijetno noč.
Vročina sploh ni
popustila, mladi
sosedje pa so ob težkih
ritmih elektronske
glasbe debatirali in se
smejali pozno v noč. A
kljub vsemu sva bila ob
pol osmih pokonci,
deloma tudi zato, ker je
sonček že krepko grel
šotor. Pospravljanje,
kavica in ob 9ih že
brusiva ovinke zadnjega
ostanka Pirenejev, v
tem predelu prekritih z
neskončnimi vinogradi.
Spuščava se proti
Sredozemskemu morju
in avtentično francosko
podeželje počasi zamenja turistična,
industrijska in kmetijska priobalna
ravnica. Po lokalni obalni cesti
napredujeva do Beziersa, potem
potegneva po AC do Nimesa (pri
cestnini seveda pogoljufava), kjer
zavijeva v notranjost proti Provansi.
Pri kraju Beaucaire prečkava
veličastno Rono.

24. 24
Pokrajina je vseskozi
izrazito kmetijska.
Prevladuje intenizvno
sadjarstvo in
vinogradništvo.
Globalizacija se kaže v
številnih logističnih
centrih, ki skrbijo za
transport francoskih
pridelkov in vin širom
sveta. Ceste so tu precej
prometne, a poteka vse
skupaj hitro, pa tudi
francoska kultura umikanja
motoristom ponovno pride
do izraza. V kraju Apt se
malo motoviliva, da v
večjem Lecrecu končno
najdeva plinsko bombico, ki
paše na Primusov gorilnik.
Temperatura zraka pa, kot na gorilniku, ne pade pod 35, zato proti vsem pravilom že od
jutra voziva zgolj v airbagih in kratkih rokavih. Drugače pač ni za zdržat.
Ko se dvigneva v ravnice in
gričevja Provanse, se
nekoliko osveži, vročina
postane suha in veter
temperature ugodno blaži.
Ceste se spraznijo in lahko se
prepustva motoužitkom. Če
sem pred 4 leti, ko sem se
prvič vozil tod okoli, bil
nekako razočaran nad
odsotnostjo opevane sivke, sem tokrat očitno na pravih cestah. Neskončna polja v
kombinaciji z janežem in drugimi dišavnicami se širijo vsepovsod. Prav omamno diši.

25. 25
Nekje med krajema
Monasque in Greoux
Les Bains ustaviva, se
sprehodiva med sivko
in si natreva roke.
Potem se spustiva
proti jezeru Lac d
Esparron, kamor se
Verdon razlije na svoji
poti iz kanjona. Pot
nadaljujeva še do višje ležečega jezera Lac de Sainte Croix, ki leži neposredno pod izlivom
iz soteske. Strme stene so ob nizkem večernem soncu prava paša za oči. Dvigneva se v
sotesko Gorges du
Verdon in po cca 10
kilometrih, nekaj po 19.
uri, zapeljeva v prvi kamp,
ki se pojavi pred nama.
Recepcija je
fenomenalna. Lesena
miza, plastčen stol in
senčnik ter obvestilo, da
je “urad” že zaprt in naj si
pač najdema prostor, ostalo pa urejamo zjutraj. Tu je še nekaj avtodomov in par šotorov.
Poleg 2 starejših biciklistov sva edina na enoslednih vozilih, kljub temu da je na cestah
precej motorjev. Za primerjavo: pred 4 leti, ko sem se tukaj klatil, sem prostor za šotor
dobil šele v četrtem
kampu in cene so bile
vrtoglave. Danes, v
Covid času je vse
odrugače. Tu je le nekaj
domačih turistov, pa
kakšen Belgijec,
Nizozemec in morda
Nemec se najde. Midva
sva “alien eksota”.
Cena pa je 8€ po osebi

26. 26
+ 0€ za šotor in 0€ za motorja. Tako vsaj piše v ceniku, dejanska vsota pa bo znana zjutraj,
če se bo kdo prikazal. Večer je spokojen. Visoko sva in temperatura prijetno pade. Iz
kotlička tokrat zadiši tipični francoski ratatouille. Saj veste, tisti iz risanke o podgani in
kuharju. Dobra enolončnica je to. Le Slovenci bi vanjo zagotovo zrezali še kak konec
svinjske ali goveje zelenjave. Lepih 440 km sva prevozila danes.
VERDON IN ALPSKI PRELAZI
Danes sva obdelala še zadnjo “razglednejšo”, nekoliko adrenalinsko, vsekakor pa
ekstremno ovinkasto etapo. No... gremo po vrsti. Recepcija je zjutraj “obratovala” in cena
16,40€ je držala. V primerjavi s
kampom v mentonu za 30€ je to
znatno ceneje... povsod drugod
pa je bilo itak gratis.
Ob devetih že brusiva ovinke po
Verdonskem kanjonu in se
ustavljava vsakih nekaj km. Če le
imate možnost, zapeljite se tja
in poglejte to naravno čudo. Na
kratko pa takole: Reka Verdon, ki

27. 27
priteče iz francoskih alp, je svojo
strugo usekala globoko v skalnati
masiv Provanse. Marsikje bi izgled
lahko enačil celo z Grand
Kanjonom, ki ga je izdolbla reka
Kolorado, vendar je Verdonski kljub
vsej lepoti znatno manjši. Prevoziva
ga v smeri Saint Croix du Verdon -
Saint Julien du Verdon - Beauvizer.
Tu pomalicava in obiščeva
zanimivo, avtentično trgovino, kjer
prodajajo izključno izdelke iz
območja kanjona in Provanse.
Vozičkov in košar tu seveda ni,
streže se tradicionalno izza pulta,
oziroma si med policami nabiraš
sam. Med je 17€, lokalno pivo
(0,75l) je 5€, buteljka najcenejšega
vina 7€, naravni domači sok 3,5€... pa razni siri in mesnine, zelenjava, sadje, krompir...
vse cca 3x dražje kot v supermarketu, ampak trgovinica je polna in folk odnaša cele škatle
izdelkov. Zakaj? Ker piše da
je “bio”, leži na izjemni
lokaciji in je pristno
“starofrancosko” tudi
urejena. No tudi midva sva
“podlegla” in flaša
originalnega, prestižmega
pira je šla z nama.
Nekje tukaj se kanjon stika
z Alpami in pokrajina ter cesta začne dobivati gorski značaj. Imena in višin prelazov ne
bom našteval, ker jih je bilo preprosto preveč. A tokrat ne “goniva” konjičev, saj veriga na
hondici spet nemarno ropoče. Kljub napenjanju pred 1000 km v Španiji, je spet razvlečena
in sumim, da gre h koncu.

28. 28
Spustiva se v Barcelonette, kjer ob cesti opaziva motoservis in ga obiščeva. Tu se zadeve
lotijo profesionalno, vendar naju ne “častijo” kot Španci, ampak za napenjanje zaračunajo
15€. Potrdijo pa se moji sumi: veriga je “hin”... mehanik zmajuje z glavo... a bo zdržala še
1000 km do doma? ...morala bo! Previdno in počasi, se je glasil njegov nasvet in midva
oddrviva v zadnje prelaze
proti Italiji, preko
Argentere v Cuneo. Spet
veličastni razgledi in
odlična cesta ter obilo
fotografiranj. V Cuneu
sva zgodaj in kljub vročim
38C potegneva še do
kraja Ast, kjer se
utaboriva v kampu pri
Agliano termah.
Tudi tu je korona pustila
svoje sledi. Če bi mlada
damica v recepciji,
upoštevala objavljen cenik,
bi naju nočitev stala
oderuških 40€, tako pa je
potešena s 30imi. V velikem
kampu z lesenimi bungalovi,
bazenom in bogato dodatno
ponudbo naštejem 6
avtodomov, 1 prikolico in 2

29. 29
šotora vključno z najinim.
Koliko ljudi je v bungalovih,
ne vem. Morda še opazka:
midva sva po izhodu iz Alp
pa vse do kampa potovala
po navigaciji “izogibanja”
cestnin. Kljub tekočemu
prometu sva za 100 km
porabila 2 uri. Sprva sem
mislil, da se navigacija moti,
a ni tako. Padska nižina, kot tudi ostale pokrajine severne Italije so pač izjemno gosto
poseljene ter kmetijsko in industrijsko izjemno pomembne. Če nočeš na plačljivo
avtocesto, pač vzameš v zakup, da se boš dejansko ves čas vozil po naseljih.
Večer v kampu je
miren, temperature
pa še vedno visoke.
Led je naredil svoje in
desni kufer, ki je
vseskozi gostil
hladilno torbo, še
vedno skriva nekaj
primerno ohlajenih
pločevink. Tu se
razgledni del najine
poti končuje. Jutri nama ostane še transfer do doma. Se oglasim, ko potegnem črto!
VSE NAJBOLJŠE TIM
760 km po avtocesti preko Italije, pri malo pod 40 stopinjah, je idealen čas za strnjenje
vtisov. 140 km/h, s popolnoma odprto čelado, spuščeno šipo, v kratkih rokavih in airbag
telovniku, zgleda nekako tako, kot bi spredaj nekdo z vročim fenom pihal natanko vame.

30. 30
Čeprav vsako urco in pol pridno pijeva, nič ne lulava. Ker
je sobota, ni tovornjakov in kljub začetku italijanskih
počitnic, ni gužve, zato pot mine hitro. Danes praznuje
najmlajši Packenstein pripravnik Tim 1 leto in drviva
direkt na praznovanje. Na zadnjem sedežu se tako najde
prostor še za tovornjak poln velikih kock. Štartala sva
malo po 9. uri in na praznovanju parkirava nekaj po 17ti.
Gremo k vtisom in
potegnimo črto: 5700 km, v
11 dneh sončnega vremena!
Kot prvo, čudovita, krasna,
izjemno razgledna fura, vseh
mogučih cest in skritih
kotičkov, je bila tole! Kot
drugo. Takšna kilometrina v
tako kratkem času, ni za
vsakogar; lotite se jo le, če
imate obilo kondicije in ste sposobni po ves dan držati koncentracijo razmeroma
dinamične vožnje. Pot namreč ni bila samo vožnja, ampak tudi precej ustavljanj in
ogledov. K temu pa je potrebno dodati še 7 kratno “iskanje” primernega “skritega
kotička” za divje kampiranje in 10x postavljanje in podiranje šotora ter kuhanje večerje.
Pa seveda vsakodnevni obisk trgovina z nakupom hrane, pijače in 2 kg ledu! Kaj pa Corona
in Covid? Po teh koncih sva se klatila ravno v času, ko je Slovenija te dežele uvrstila na
rdeči seznam, karkoli že to pomeni. Kot sem že sproti pisal, tu heca ni bilo. Maske imajo
ljudje povsod, celo med joggingom, kolesarjenjem, sprehodom,... povsod! A na mejah ni
nobenih kontrol. Med Španijo, Francijo, Italijo niti ne veš kdaj jo prečkaš, na Vrtojbi pa je

31. 31
promet speljan sicer na en vozni pas, tam pa sameva mizica in stol in nikjer niti
papirnatega policaja ali policijskega avtomobila... nič! In to ob 15h popoldne! Kdo mi bo
zdaj odredil karanteno? Pes Bobo najbrž?
In koliko je potem to vse skupaj
stalo? Torej bencin za 5700 km =
260 € za hondico in 350 € za BMW.
Cestnine v Italiji in Franciji za oba
motorja skupaj cca 160 €, vendar
priznam, da sva močno goljufala in
na večini ramp oba speljala skozi za
1 plačilo. Nočitve skupaj 76 € -
plačala sva jih samo 3x, ostalo sva
prenočevala divje, ob jezerih, rekah, na plažah Atlantika. Pozor: vedno se prej
pozanimajte, kje je to dovoljeno in kje ni, predlagam pa, da se vsekakor nekoliko
umaknete očem. Naju so vedno presenetili, kakšni sprehajalci, avtodomarji, pohodniki...
pa nikjer nisva zaradi tega imela
kakšnih težav. No, pa spominki
in darilca so naju stali cca 100€.
Hrane in pijače pa ne računam,
saj sva kupovala v lokalnih
marketih in kuhala sama, kar
počnemo tudi doma. Če to
seštejem, naju je izlet stal cca
950 €, oziroma manj kot 500€
po osebi (za 11 dni in 5700 km).
Ne zdi se mi dosti. Res pa je, da
moraš biti mož in ženska za to!
Izkušenost, kondicija, utrjena rit,
avanturistični duh, “flegma značaj”, brez kompliciranja in vsaj nekaj sreče za povrh.
To je to! Zapodite se po Jakobovi poti! Se oglasim iz naslednjega potovanja...
Peter Podgoršek, Ferek

32. 32
JAKOBOVA POT okviren plan poti, ali »kod približno sva se klatila«
1. Dan 860 km ….do Monaka po AC …kamp v Mentonu
2. dan 520 km …od Monaka po AC do Montpelliera… potem po lokalni cesti preko
Haut-Languedoc Regional Nature Park do jezera Laprade Basse – divje kampiranje
3. dan 430 km …od jezera Laprade Basse – Bram – Foix – Saint Girons – Saint Jean
Pied de Port – Elizondo (Španija) …divje kampiranje takoj po prehodu meje v
Pirenejih

33. 33
4. dan 490 km …od Elizondo (Španija) – Leitza – Zarautz – Bilbao – Gijon – Bayas
…divje kampiranje na plaži Playon De Bayas
5. dan 354 km …od Bayas – Vilalba – Curtis - Santiago de Compostela - Esteiro do
Tambre - Castro de Baroña (Porto do Son) – Escarabote – Portomouro ( …divje
kampiranje Praia Redonda)
6. dan 490 Km …od Portomouro (Praia Redonda) – A Estrada – Nadela – Toreno -
Sena de Luna (Leon) – La Robla – Sabero – Riano …divje kampiranje

34. 34
7. dan 515 km …od Riano - Aguilar de Campoo (Palencia) – Cornudilla – Agurain –
Tiermas – Fiscal …divje kampiranje
8. dan 400 km …od Fiscal (Huesca) – Violla – Baqueira Beret – La Seu d'Urgell - Font
Romeu - Vinça, 66320 - Les Orgues d'Ille-sur-Tet, Chemin de Regleille – Caramany
…divje kampiranje
9. dan 390 km …od Caramany – Tautavel – Caves – na AC do Aix En Provence –
Gréoux les Bains …kamp nekje nad kanjonom Verdona

35. 35
10. dan 400 km … Sainte Croix du Verdon – Saint Julien du Verdon – Beauvezer –
Barcelonette – Argentera – Agliano terme, kamp
11. dan 760 km …od Agliano terme do doma…
ŽE ČAKAMA NA NOV ŠTART!