elektrika,javni sektor,privatizacija javnega sektorja,privatizacija vodovoda,ptivatizacija Železnic,teČer, doktrina šoka, Slovenija,upor, demonstracije, politika, politiki, infrastruktura, konkurenčnost,

1. jana št.49 UMETNOST PREŽIVETJA DECEMBER 2012
Čas je, da vzamemo zgodovino v svoje roke
Sedanje prebujanje Slovenk in Slovencev v upor je dokaz, da
smo se nehali delati žrtve in smo spoznali, da je prišel čas, ko
je treba zgodovino vzeti v svoje roke. Nikakor se ne strinjam s
frazo, da smo narod hlapcev. To je zgolj strategija preživetja
naroda, čez katerega so vso zgodovino korakale mogočne
armade in je vstal v upor vedno v pravem času, da ni tvegal
izumrtja.
Če bi se slovenski narod zganil prekmalu, bi ga pokončali; če
pa bi zamudil pravi trenutek, bi že zdavnaj izginil.
Sedaj je napočil pravi trenutek. Zakaj?
Smer razvoja slovenske
družbe je bila že preigrana v
številnih državah. Torej lahko
dovolj natančno prepoznamo
scenarij, ki nam ga
pripravljajo in ga tudi že
izvajajo. O doktrini šoka sem
že pisal na teh straneh. Nekaj
od tega smo že doživeli:
razprodajo in uničenje lastne
industrije in kmetijstva, pojav tajkunov in vdor tujih korporacij.
Zaslepljeni z iluzijo potrošništva tega nismo pravočasno opazili. Sledi
druga faza, uporaba mehanizmov dolžniške krize skozi dolg države.
Histerija politikov okrog varčevanja pa je zgolj debela laž, priročen
izgovor za razprodajo narodovega premoženja, javnega sektorja, skratka
države. Najprej je bilo treba očrniti delavce v javnem sektorju kot lenuhe
in parazite, poleg njih pa še vse »privilegirane« umetnike in kulturnike
kot nepotrebno svojat. Delovni sili so namenili »fleksibilnost«, kar je zgolj

2. drug izraz za suženjstvo. Priče smo zastraševalnemu pohodu oblasti skozi
medije, teroriziranju ljudi in suspenzu demokracije. Sedaj je »svobodni
trg« v vojni z demokracijo. Maske so padle. Na ustavo se ne ozira nihče
več, zakoni se sprejemajo preko noči, ob tem pa se največji lopovi
posmehujejo narodu v obraz. Vsa politika se reducira na medbančne
sporazume, fiskalna pravila, ocene bonitetnih agencij, reševanje bank,
varčevanje in odplačevanje kreditov, tuje ambasade se javno vmešavajo v
notranje razmere, politiki pa postajajo zgolj marionetne lutke. Na oblast
se vzpenja bankirska hunta, ki razglaša geslo TUNA - Tu ni alternative! Z
državo se dela, kot da je okupirana, in vse bolj postaja klasična kolonija.
Starejši se še spominjamo krvave borbe afriških narodov izpod
kolonialnega jarma, sedaj mi postajamo taka kolonija. Na pohodu je
kolonizacija Evrope.
Dramatične posledice v tujini
Kolonizacija Slovenije je namreč nujnost, da se lahko začne
vsesplošno ropanje narodovega premoženja. Konkvistadorski pohod
korporacij s plenjenjem javnega premoženja pa lahko uspe le, če ga
spremljajo represivni ukrepi, ki v zadostni meri paralizirajo državljane. V
kratkem lahko torej v Sloveniji pričakujemo uvedbo represivne
zakonodaje, ki bo podobna razglasitvi izjemnih razmer. To bo uvertura v
roparsko privatizacijo narodovega premoženja.
Toda vse dosedanje izvedbe privatizacije državne infrastrukture so
prinesle zgolj največje polomije. Poglejmo si to v najbolj razvitih državah,
Angliji, Franciji in ZDA. Poznamo tri infrastrukture, ki imajo značaj
življenjskega omrežja vsake države: železnica kot krvni obtok, elektrika
kot živčevje in vodovod kot limfni sistem. Vsi ti sistemi so nastajali
desetletja in so jih postopoma gradili z denarjem državljanov, zato so jih
ves čas upravljali kot javna oziroma državna podjetja.
Thatcherjeva je začela privatizacijo železnic v Angliji, olastninilo jih
je več kot 2000 zasebnih podjetij. Toda družbe so samo pobirale dobiček
in nič vlagale v razvoj ter vzdrževanje. Grozil je razpad sistema, zato je
bila država prisiljena v subvencioniranje železnic. V zgolj treh letih je
znesek državnih subvencij presegel kupnino. Hkrati pa so nastale velike
težave pri upravljanju zapletenega sistema, ki zahteva centralizirano
vodenje. Sledili so ogromna izguba, množične odpovedi zaposlenih, velik

3. dvig cen vozovnic, zapiranje prog, kaotičnost voznih redov in razpad
varnosti, saj je v treh zaporednih nesrečah umrlo 42 ljudi, 600 pa je bilo
ranjenih. Takrat je javnost poskočila in odločno zahtevala, da se
železnicam vrne značaj javnega servisa.
Nezaslišana privatizacija vode
Upravljanje z vodovodom je tipično upravljanje z monopolom, saj niti
ena vodovodna družba na svetu ne deluje na tržnih načelih in tudi ne
more. V vsako hišo ali stanovanje vodi le ena vodovodna cev. Kako naj
torej nekdo investira v konkurenčno omrežje? V poštev pride le prevzem
vloge upravljavca že obstoječega sistema. Leta 1985 je Jacques Chirac kot
župan brez kakršnih koli tehničnih ali ekonomskih razlogov privatiziral
vodovodno omrežje Pariza. Razlog je bil zgolj ideološki, zasebni lastniki
naj bi bili učinkovitejši kot javni upravitelji. Posledice so bile dramatične:
v 15 letih se je vodarina brez pojasnil podražila za 260 odstotkov, omrežje
pa se ni niti vzdrževalo, kaj šele posodabljalo. Ljudem je bilo dovolj in
uprli so se. Zato se je leta 2001 pariški vodovod vrnil v javni sektor.
V Italiji so imeli referendum o privatizaciji vode, in na njem se je 96
odstotkov izreklo proti njej. Celo razvpiti Berlusconi je izjavil: »Ne morem
privatizirati vode!« Toda sedaj je predsednik Italije bankir, ki odločno
zahteva privatizacijo vode kot pogoj za kredite. Po italijanski ustavi je
privatizacija vode protiustavna. Ali bo pod bankirsko hunto spremenjena
italijanska ustava?
V nadaljevanju roparskega pohoda bankirjev lahko pričakujemo tudi
poskuse privatizacije vodnih virov, torej vodonosnikov. Zato že danes
odločno zakričimo: »Naša voda nikoli ne bo naprodaj!« Ne pustimo se
peljati žejne preko vode.
Trg elektrike - čisti nateg
Tudi elektrika je naravni monopol in govoriti o trgu elektrike je čisti
nateg. Tako kot pri vodi do hiše vodi le ena cev, tudi elektriko pripelje do
stanovanja le en kabel. V ZDA so v Kaliforniji konec 90. let deregulirali
»trg« z elektriko. Posledice so bile dokaj hitre in poučne. Elektropodjetja

4. so hitela zviševati cene električne energije, zato je država morala
posredovati z grožnjo o omejevanju rasti cen. Sledili so »izklopi elektrike
zaradi vzdrževalni del« in Kalifornija se je zatemnila v zaporedne
elektromrke. Tudi pri nas so grozili z mrkom, če ne bo političnega soglasja
za TEŠ 6. Verjemite mi, da bo tudi ta grešno draga javna investicija
prodana daleč pod ceno. V Grčiji je elektrosistem vreden 17 milijard
evrov, na borzi pa se prodaja po ceni 750 milijonov evrov! Kam je
izpuhtelo več kot 16 milijard državnega premoženja?
V Evropi do leta 2006 nobeno zasebno podjetje ni vlagalo v elektroo-
mrežje. To je javna infrastruktura, ki zahteva ogromna vlaganja in
počasen pritok dobička. Potem so se veleumi EU »spomnili« deregulacije
trga električne energije zaradi večje konkurenčnosti. Da bi privabili
»vlagatelje«, so začeli dvigovati cene elektrike. Pojavili so se »ponudniki«
elektrike, ki so za majhen denar kupili licenco za prodajo in začeli
prodajati zgolj razliko v ceni, saj sploh nimajo svoje elektrike. Prodajajo
torej čisto meglo. Povsod se ponavlja enaka zgodba, generacije
državljanov so gradile elektroomrežje do zadnje hiše, sedaj pa to omrežje
izkoriščajo zasebne firme. Seveda po znanem scenariju: kupi za majhen
denar, poberi dobiček in nič ne vlagaj. Ko uničiš sistem, ga prodaj nazaj
državi in se odpravi oropat naslednjega.
Kaj vse nas bo še doletelo?
Na ta način bodo sledili: avtoceste, pristanišča, letališča, gozdovi, njive,
rečni hidrosistemi in podtalnica. Vse pa se začne s koncesijami, npr.
sečnja gozdov, ki se sedaj dogaja v Sloveniji. Tujci, ki čuvajo svoje
gozdove, sekajo pri nas. Bitka za gozd se začenja, saj so slovenski gozdovi
največje narodovo bogastvo.
Poblaznela finančna oligarhija, sociopatski preprodajalci dolgov in
korumpirana politična elita uničujejo tako naravo kot človeško družbo.
Bankirji si izberejo žrtveno državo in jo z mehanizmom dolga oropajo.
Drugega za drugim uničujejo narode in ljudstva in pri tem uporabljajo
zločinski jezik ekonomije, ki nima pojma o realnosti. Med njihovimi
mentalnimi iztrebki najdemo celo tale stavek: »Zakoni ekonomije so
enaki zakonom v inženirstvu.« 200-letni eksperiment se preveša v
popolno katastrofo, v slepo ulico razvoja opice, ki se je razglasila za

5. pametno, hkrati pa samomorilsko uničuje svoj edini dom. Obtičali smo
kot gramofonska plošča, ki preskakuje. Če sedaj ne bo upora, bo kasneje
nemogoč, ker ljudje kmalu ne bodo več sposobni za revolt. Takrat se bo
tudi iztekla doba človeške vrste.