Primož Tručl, predsednik Združenja slovenske fotovoltaike, Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge

1. Stran 1 / 5
S sončnimi elektrarnami do energetske neodvisnosti
Konferenca ZSFV, 11.09.2015, MOS Celje
Stroški postavljanja sončnih elektrarn so se v zadnjih nekaj letih dramatično znižali.
Tako se je uresničila desetletje stara napoved, da bo t.i. ''grid parity'' marsikje
dosežena bistveno prej kot v letu 2020, saj je proizvodna cena sončne elektrike
danes v številnih državah nižja od drobnoprodajnih cen elektrike. V največji meri gre
to na račun nižje cene sončnih modulov, katerih cena se je v obdobju 2008 do 2012
znižala za skoraj 80%. Tako sedaj velja, da se cena modulov zniža med 19% in 23%
vsakič, ko se proizvedena količina podvoji, kar potrjujejo IEA (International Energy
Agency), Fraunhofer ISE in ITRPV (Technology Roadmap for Photovoltaic 2015).
Trenutno je po svetu instaliranih približno 180 GW PV električnih kapacitet, do leta
2019 bo ta številka narasla na 460 GW in do leta 2030 na 1.720 GW, kar pomeni v
naslednjih petnajstih letih za skoraj desetkrat, pri čemer je to konservativna ocena.
Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Growth_of_photovoltaics

2. Stran 2 / 5
Vir: http://www.eupvplatform.org
Navedene napovedi letne rasti med 10% in 15% do leta 2030 temeljijo na dejstvu, da
se svet vse bolj oddaljuje od rabe fosilnih goriv in atomske energije, ne glede na to,
da imajo naftne države in tradicionalni energetski lobiji na zahodu še vedno zelo velik
vpliv na odločevalce in nosilce moči, česar posledica je upočasnjen globalni prehod
na OVE. Svet bi že dolgo, v bistveno večji meri poganjali OVE, če temu ne bi bilo
tako.
Po drugi strani pa na hitro rast fotovoltaičnih zmogljivosti vpliva tudi pričakovano
padanje stroškov, kar še povečuje konkurenčnost tega energetskega vira, ki ne
potrebuje nobenega energenta. Stroški postavitve sočne elektrarne se bodo glede na
današnje znižali do leta 2030 za najmanj 30 do 50%, kar pomeni, da bodo povprečno
letno nižji od 2,3 do 4,5%.
Svet pa je seveda zelo raznolik in tudi po odnosu do OVE in energetskih politikah
posameznih držav, lahko sodimo o tem, kako napredne so posamezne države in v
katerih državah bodo prebivalci imeli dolgoročne koristi na račun prebivalcev tistih
držav, ki bodo priložnosti v OVE iskale šele takrat, ko jih bodo naprednejši že obilno
izkoriščali.
Slovenija že dolgo in žal vedno znova dokazuje, da spada med slednje, zato je
namen mojega današnjega uvodnika, prebuditi drugačna razmišljanja v glavah
odgovornih in splošne javnosti, ki mora zahtevati drugačno energetsko politiko in
odpravo preživelih miselnih vzorcev, ki so bili v modi pred tridesetimi in več leti, ko
smo postavljali nuklearko v Krškem. Samo višjim silam, sreči in nekaterim pametnim
možem v naši zgodovini se lahko zahvalimo, da je delež OVE v naši bruto bilanci
takšen kakršen je, saj imamo vodne vire, ki so nam na voljo, pretežno izkoriščene;
vendar se je vse to dogajalo v davni preteklosti in za marsikatero hidroelektrarno so
zaslužni tujci, mi pa se, odkar imamo svojo državo, samo pogovarjamo o Muri in
sanjamo pretočne hidroelektrarne. Dobro smo začeli s sončnimi elektrarnami, a smo
se, po naši navadi sami ukinili in milijarde raje zmetali v TEŠ.
Problem je v tem, da v Sloveniji nikakor ne moremo ubežati preživelim pogledom na
centralizirano energetiko, kjer ima samo nekaj izbranih odločevalcev vse odločitve v

3. Stran 3 / 5
svojih rokah in po svoji meri kroji usodo vsem ostalim, pogosto z izkrivljanjem dejstev
in kupovanjem medijskega prostora za trasiranje svojih, v ozkih krogih sprejetih
odločitev. Takšna je zgodba je TEŠ, takšna zgodba se nam obeta z novim blokom
jedrske elektrarne in takšnih zgodb je še mnogo.
Povsod po svetu uporabljajo zagovorniki obstoječe energetske paradigme, zaradi
katere smo se prisiljeni ukvarjati s preobilico CO2 in zaradi katere se dušimo v
poletnih vročinah ter s strahom pričakujemo napovedi vremenskih neurij, podobne
argumente, ki pa ne vzdržijo resne strokovne presoje, kar se je znova pokazalo te dni
v Nemčiji, kjer je nemška zvezna agencija za energijo izdala poročilo o kvaliteti
oskrbe z električno energijo v letih 2006-2014. Kaj je pokazalo poročilo? Pričakovati
je bilo, da se bodo težave v omrežju zaradi vse večjega deleža OVE v tem obdobju
povečevale. Že leta namreč vedno znova poslušamo, kako je za zanesljivo in
stabilno oskrbo ključna proizvodnja elektrike v termo elektrarnah in jedrskih
elektrarnah, sonce in veter, v manjši meri pa tudi voda, so lahko le dopolnitev edinih
''pravih'' in ''resnih'' energetskih virov, ki jih predstavljata premog in uran. Izkazalo se
je, da je res ravno obratno: več ko ima Nemčija OVE v celotni oskrbi z energijo, manj
je bilo izpadov in bolj stabilno je delovalo njihovo omrežje. Za Slovenijo ne poznam
tovrstne primerjave, vendar ne vidim posebnega razloga zakaj bi bilo pri nas
drugače.
Vir: http://www.hans-josef-fell.de/content/images/Netzstabilitt%20seit%202006_Deutsch.jpg
Kakšna je torej dolgoročna perspektiva fotovoltaike? Ali bi ob vseh znanih dejstvih o
vse manjših zalogah fosilnih goriv, o fiasku ki ga doživlja t.i. fracking metoda
pridobivanja nafte iz skrilavcev, o vedno novih in novih dejstvih, ki potrjujejo
antropogeno naravo klimatskih sprememb, sploh lahko bila drugačna kot svetla!?

4. Stran 4 / 5
Seveda ne, še posebej ko pogledamo na izjemno hitro razvijajočo se električno
mobilnost. Električna vozila vseh vrst bodo potrebovala danes nepredstavljive
količine energije in te ne bo mogoče zagotoviti na noben drug način kot z OVE. Med
OVE ima fotovoltaika še to dobro lastnost, da je je največ na voljo ravno v času, ko
bodo električna vozila polnila baterije, preko dneva, ko so ljudje v službah.
Seveda pa vseh teh dobrih lastnosti fotovoltaike ne bomo mogli izkoristiti, če
fotovoltaike in z njo povezanih spremljajočih dejavnosti ne bomo organizirano in
sistematično razvijali ter dolgoročno načrtovali. Začeti bi torej morali delati nekaj, kar
bi skladno z zdravorazumskim pričakovanjem že zdavnaj morali početi, a ne. Vendar
je vedno bolje danes kot jutri in za začetek, bi lahko takoj sprejeli uredbo o net
meteringu. 12. septembra 2014 smo net-metering predstavili na naši lanski
konferenci, rečeno je bilo, da je uvedba le tega vprašanje meseca ali dveh, do danes
se, razen nekaj sestankov in nekaj osnutkov Uredbe, ki ji seveda s strokovnimi
razlogi nasprotujejo Agencija za energijo, pravna služba DZ, SODO, vplivni
posamezniki na ministrstvu, itd., ni zgodilo še nič.
Kaj se dogaja s podporno shemo za OVE glede sončnih elektrarn? Prav tako nič.
Stoji. Ni denarja. Znana zgodba, če nečesa ne želiš urediti. Površnega opazovalca bi
to lahko preslepilo, da bi pomislil, da res ni denarja in da v Sloveniji investicij v nove
energetske vire ne podpiramo. Vendar jih, a ne obnovljivih.
V obdobju januar - junij 2015 je v podporno shemo vstopilo 126 novih elektrarn s
skupno močjo 15,1 MW. Od tega je bilo 94 SPTE naprav na fosilna goriva s skupno
močjo 14 MW. Od leta 2009 do danes beležimo konstantno 25% letno rast novih
kogeneracij na fosilna goriva. V pol leta torej 14 MW novih kogeneracij v primerjavi z
9 MW novih sončnih elektrarn kolikor jih je bilo postavljenih od avgusta 2013. Takrat
smo imeli 247 MW sončnih elektrarn, danes pa jih imamo 256 MW. Kogeneracije
torej postavljamo več kot 6 krat hitreje kot sončne elektrarne, pri čemer sta trenda
obratnosorazmerna. To je rezultat dela Ministrstva za infrastrukturo in direktorata za
energijo.
Kaj je pojasnilo za tako hitro rast kogeneracij na fosilna goriva ob dejstvu, da se
energenti dražijo, cene elektrike pa padajo in ostajajo nizke, ob dejstvu, da je
tehnologija SPTE bolj zahtevna od FV in zahteva (drago) vzdrževanje v primerjavi s
sončnimi elektrarnami, ob dejstvu, da mnogo kogeneracij ne izkorišča v celoti
proizvedene toplote, zato jih le malo deluje z več kot 75% učinkovitostjo, ob
pričakovanju višje cene emisijskih kuponov, ki bo še podražilo njihovo delovanje?
Odgovor je en sam, to je takšna energetska politika, ki podpira postavljanje le teh in
hkrati preprečuje, da bi se investicijska sredstva usmerjala v OVE in postavljanje
sončnih elektrarn. Deluje torej direktno proti vsem tistim ciljem (povečenje deleža
OVE, zmanjšanje emisij, bolj učinkovita raba energije), za katere si na deklarativni
ravni prizadeva. Pri takšni politiki se je težko izogniti oznaki, da je shizofrena.
Ob vsem tem pa moramo tisti, ki se zavzemamo za postavljanje sončnih elektrarn in
drugačno, bolj stimulativno politiko do OVE poslušati, kakšne napake smo delali v

5. Stran 5 / 5
preteklosti in koliko preveč gre denarja za tiste elektrarne, ki smo jih zgradili v letih
2009 do 2013.
Zato poglejmo na številke še drugače: v prvem polletju 2015 je bilo za sončne
elektrarne (skupne instalirane moči 256 MW) izplačanih 35,2 mio €, za SPTE
(skupne instalirane moči 86 MW) pa 19,3 mio €. Ob sedanji rasti bo že v letu 2020
letni znesek za SPTE približno 70 mio €, toliko kot damo letno za sončne elektrarne,
kjer pa se bo kumulativni znesek samo zmanjševal. Pri vsem skupaj pa niso
problematični samo ti absolutni zneski, ki gredo za podpore SPTE, ampak dejstvo, da
gre 80% tega denarja direktno v tujino za nakup energentov (plina). Pomislite še, kaj
bo čez 10 do 15 let: glede na dejstvo, da sončne elektrarne stroškov energenta
nimajo, bi lahko takrat imeli elektriko zastonj oz. samo za ceno vzdrževanja sončnih
elektrarn, tako pa bomo tudi takrat denar dajali tujcem in to ne glede na to ali in kako
bodo takrat SPTE vključene v shemo podpor.
Glede na navedeno se mi zdi, da bi bilo odveč še naprej izgubljati besede za
dodatno argumentacijo za totalno spremembo dosedanji energetske politike, četudi
gredo tudi vsa druga dejstva v prid temu, da zadeve takoj obrnemo na glavo. Zakaj
namerno izpostavljamo našo nacionalno varnost in se namerno izpostavljamo
možnosti, da nas bodo tujci, ki imajo dostop do fosilnih energentov in jedrskega
goriva izsiljevali in nam postavljali pogoje, pri čemer pljuvamo v lastno skledo tudi
zaradi okoljskih zavez, ki smo jih kot polnopravna članica EU dali Bruslju.
Potrebno je takoj sprostiti podporno shemo za postavljanje sončnih elektrarn,
prvič za mikro elektrarne do 50kW in male elektrarne do 250kW na strehah, brez
birokratskih postopkov in razpisov, ki samo dražijo elektrarne in podaljšujejo čas
investicij ter drugič, sprostiti podporno shemo tudi za vse druge elektrarne na strehah
in zemljiščih, ki so večje od 250kW, lahko tudi na predlagani način - z razpisi, za
zagotovitev čim nižjih stroškov postavitve.
Istočasno pa je potrebno sprejeti Uredbo, ki bi morala biti sprejeta že pred enim
letom, da si bodo ljudje končno lahko na svoje strehe namestili net-metering
elektrarne in imeli nekaj od visokoletečih okoljskih ciljev, ki jih politiki tako radi
omenjajo ob različnih prilikah.
Primož Tručl
Predsednik ZSFV