Primož Tručl, predsednik Združenja slovenske fotovoltaike, Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge

1. Stran 1 / 6
Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge
Konferenca ZSFV, 16. 09. 2016, MOS Celje
Naslov mojega lanskoletnega prispevka na tej konferenci je bil »S sončnimi
elektrarnami do energetske neodvisnosti«. V minulem letu se v tem smislu, žal, ni
dosti zgodilo, vseeno pa ocenjujem, da so se začeli kazati prvi premiki, za enkrat
samo v razmišljanju in glavah ljudi. V Sloveniji je še vedno mnogo preveč ljudi, ki bi
radi nadaljevali po poti preživele energetske paradigme, pri čemer je najbolj žalostno
za vse sedanje in bodoče prebivalce Slovenije to, da bolj ko bomo odlašali z
zamenjavo te paradigme, bolj nas bo to udarilo po žepu in dalj časa bomo na
energetskem področju lovili priključek razvitemu svetu.
»Prav bi bilo, da se v petih letih odločimo za drugi blok jedrske elektrarne (JEK 2) in da ga v
petih letih zgradimo,« je v intervjuju za Energetiko.NET poudaril prvi mož GEN
energije Martin Novšak. Z novim blokom bi, meni, Slovenija pridobila politično moč,
državam v regiji pa omogočila gospodarsko rast.
Sam mislim, da bi bilo prav, da se do konca naslednjega leta odločimo in enkrat za
vselej sprejmemo sklep, da jedrska elektrarna v Sloveniji ne bo nikoli več postavljena
oz. da se bo jedrska znanost ukvarjala z jedrsko energijo le še za znanstvene in
medicinske namene, kar bom tudi pojasnil v nadaljevanju.
Dejstvo, da smo v Sloveniji na energetskem področju zavozili, je najbolj enostavno
razložiti z dejstvom, da gradimo ogromne in drage elektrarne, namesto, da bi uvajali
pametna omrežja in pospešeno postavljali energetske vire za razpršeno proizvodnjo
elektrike in toplote. Ta teden smo imeli v Portorožu 25. mednarodno konferenco
jedrske energije, s podnaslovom za novo Evropo. Tam so razglabljali o perspektivah
inovativne jedrske znanosti in verjetno tudi drži, da ima v nekaterih državah kot so
ZDA, Rusija in Kitajska, tudi jedrska energija določeno prihodnost. To pa ne velja za
evropske države, kjer so države Avstrija, Danska, Grčija, Irska, Italija, Latvija,
Lichtenstein, Luxemburg, Malta in Portugalska brez jedrskih reaktorjev za
proizvodnjo elektrike, isto pa načrtujejo tudi Švica, Španija, Belgija in Nemčija.

2. Stran 2 / 6
In ko že omenjam Nemčijo, naj vam povem, da je v začetku tega meseca umrl Klaus
Traube, jedrski inženir, ki je bil kot mlad manager zagovornik jedrske energije in je
tudi zasedel mesto direktorja Interatoma, firme za proizvodnjo delov za jedrske
centrale. V sedemdesetih letih mu je najprej poročilo rimskega kluba (»Meje rasti«) in
nato dokončno jedrska nesreča na Otoku treh milj odprla oči, da se je prelevil v
velikega nasprotnika uporabe jedrske energije v komercialne namene. Nenehno je
dokazoval in tudi dokazal nesmiselnost in nevarnost uporabe jedrske energije, kar je
na žalost tudi potrdila praksa s černobilsko nesrečo in nazadnje še s Fukošimo.
S tem hočem samo povedati, da tisti, ki jedrsko energijo resnično dobro spoznajo in
so hkrati odkriti do samih sebe, te več ne morejo zagovarjati. V preteklosti, ko
principa razpršene energetske proizvodnje in drugih sodobnih konceptov še nismo
poznali, je bilo oponentom JE še težje, danes pa dejansko več ni enega samega
argumenta, ki bi šel v prid zagovornikom jedrske energije.
Tako bi morali, če že, tudi v Sloveniji razvijati jedrsko stroko le še za medicinske in
druge namene, vsekakor pa pozabiti na komercialno rabo jedrske energije za
proizvodnjo elektrike. Potrebno je nehati razmišljati o postavljanju drugega bloka
NEK, saj se je tu mogoče le strinjati z mnenjem Greenpeaca, da za Slovenijo jedrska
energija ni sprejemljiva alternativa fosilnim gorivom, četudi pomeni nižanje ogljičnega
odtisa, saj vse, kar lahko naredi dobrega za podnebje, naredi prepočasi in s
prevelikimi stroški, če upoštevamo vse stroške skozi celotno življenjsko dobo jedrskih
elektrarn.
In tako pridemo do famoznega energetskega koncepta Slovenije (EKS), kakor so na
ministrstvu za infrastrukturo poimenovali dokument, ki bi naj dolgoročno začrtal
razvoj energetike v Sloveniji. Januarja letos je minister dejal, da je javnost zadovoljna
s pripravo EKS. Kako je gospod minister prišel do tega sklepa mi ni jasno, dejstvo pa
je, da je Ministrstvo, samo na osnutek koncepta, prejelo več kot 1.100 predlogov od
več kot 700 ključnih organizacij in posameznih strokovnjakov s področja energetike.
Od tu do končnega osnutka EKS, do samega EKS in nato do nacionalnega
energetskega načrta, ki mora biti v vseh državah EU dokončan najkasneje do konca
leta 2019, je še zelo, zelo dolga pot, časa pa, se bojim, bo na koncu za kvalitetno
debato ponovno zmanjkalo in skozi bodo zaradi časovne presije potisnjene slabe in
nestrokovne rešitve, predlogi, ki ne bodo imeli nacionalnega konsenza.

3. Stran 3 / 6
Čeprav se moramo ob tem zavedati, da konsenza glede energetskega razvoja, sploh
ne bi bilo tako težko poiskati, če bi si ga resnično želeli poiskati in če vpliv
posameznih ozkih interesnih skupin znotraj področja energetike, ne bi bil tako velik.
Kdo pa se ne strinja s tem, da bi v Sloveniji imeli:
1. čisto, torej, ekološko in trajnostno pridobivanje energije,
2. da se energija pridobiva na varen način, torej na način, ki niti v teh in
prihodnjih časih različnih spopadov in terorističnih groženj ne bo ogrožal
prebivalcev Slovenije in sosednjih držav,
3. da se energije pridobiva iz naših, nam lahko dostopnih virov, kot so sonce,
veter in voda, ne pa iz uvožene nafte, premoga ali urana,
4. da spodbujamo energetsko varčno proizvodnjo v gospodarstvu in takšno
obnašanje tudi pri prebivalstvu nasploh,
5. de je energija poceni, torej na voljo uporabnikom po dostopnih in
mednarodno primerljivih cenah?
Konsenz glede tega torej ni težava, težava pa je, da bi uveljavitev razvojnega
koncepta, ki le tega skušal dosledno zagotoviti, pripeljala do drugačne razporeditve
moči in vloge akterjev znotraj slovenske energetike, ki pa na to seveda ne pristajajo.
Kot majhna država imamo odlično priložnost, da prvi na svetu dokažemo, da je
mogoče, ne samo na regionalni, ampak tudi na nacionalni ravni doseči proizvodnjo
energije 100% iz OVE. Vložek v pametna omrežja, se pri nas, kjer nimamo dolgih
daljnovodov, povrne prej kot kje drugje, učinki inteligentnih rešitev imajo večji učinek
na gospodarstvo kot v večjih ekonomijah. Očitno je, da se pripravljalci osnutka EKS
ne zavedajo revolucionarnih sprememb na številnih področjih življenja in dela ljudi, ki
bodo pripeljale do tega, da se bodo tudi mejni stroški proizvodnje energije znižali
na skoraj nič.

4. Stran 4 / 6
Kot vemo se je to že zgodilo z mejnimi stroški informacij in informacijskih storitev ter
številnimi drugimi nesnovnimi dobrinami; danes gledamo filme in poslušamo glasbo
»zastonj«, se učimo na odprtih (free oz. zastonjskih) on-line platformah, si med
dopustom delimo stanovanja ter se vozimo s Prevozi in Überjem. Podobno se bo
zgodilo z energijo oz. se ta trenutek že dogaja. Lastniki sončnih elektrarn elektriko oz.
viške delijo s tistimi, ki elektriko potrebujejo, analogno velja za lastnike električnih
vozil. O tem obširno piše Jeremy Rifkin v knjigi The Zero Marginal Cost Society. V
takšni prihodnosti, ki je praktično že tukaj, načrtovati veliko centralizirano proizvodnjo
električne energije, je absurd brez primere, ki bi, če bi bil uresničen, lahko pomenil
zaton gospodarstva, nacije, države. Sliši se apokaliptično, vendar je hkrati žal
resnično.
Toda za enkrat še nismo na tej poti in priložnosti, ki so danes še dosegljive je
potrebno izkoristiti, saj jih morda jutri več ne bo in spet se bomo lahko kregali kdo je
kriv za to, da so splavale po vodi. Kot primer naj navedem dejstvo, da tudi porabe
energije ne zmanjšujemo dovolj hitro, saj je bila ta lani pri nas manjša le za 0,3%, v
Nemčiji pa so imeli kar za 4,8% manjšo porabo energije, pri čemer imajo tam tako
rekoč polno zaposlenost in gospodarstvo na visokih obratih, zapirajo nuklearke in
gradijo vetrne in sončne elektrarne.
Stroški postavljanja sončnih elektrarn se še naprej dramatično nižajo, o čemer sem
govoril že lani, zato naj tu samo kot zanimivost dodam, da je bila pred par meseci
podpisana pogodba, skladno s katero, je španski komercialni ponudnik sončne
elektrike iz 120 MW sončne elektrarne, ki jo bodo postavili v Čilu zagotovil dobave po
ceni 26 €/MWh, kar je bistveno manj od katerekoli druge elektrarne na svetu na
jedrsko ali katerokoli od fosilnih goriv. Ob koncu lanskega leta je bilo po svetu
instaliranih približno 180 GW FV električnih kapacitet, konec letošnjega bo ta številka
dosegla 234 GW, do leta 2019 bo ta številka presegla prvotno napovedanih na 460
GW.
Vse napovedi o rasti FV iz preteklih let se ne samo uresničujejo, ampak so številke
za številne države in regije presežene. Z eno izjemo, Slovenijo. Sprejeta Uredba o
samooskrbi z EE, FV pri nas ni dala novega zagona, kar smo nekateri napovedovali
že na lanski konferenci in hkrati upali, da se motimo. Žal se nismo. Informacije o
višini sredstev, ki bi jih naj namenili za spodbujanja FV so minorne, vendar to ni

5. Stran 5 / 6
najhujše. Najhujša apatija in čakanje ne vem česa in ne vem koga, da bi se kaj
spremenilo. Ampak se ne bo. EKS, ki ne gre v pravo smer, sem že omenil, ničesar ni
slišati o pripravah na razpise za FV projekte, država nima blagega pojma koliko
energije namerava pridobiti iz sonca in vetra letos, naslednje leto, do leta 2020, 2030
itd. Ciljne številke v MW, ki so bile zapisane pred letom 2010 nimajo nobene zveze z
realnostjo in pomagamo si lahko le z relativnimi številkami. Trenutno smo še vedno
pod 2% sončne elektrike v skupni proizvodnji elektrike in kakršenkoli cilj bi si
postavili, da bi to številko povečali na neko normalno raven, bi pomenil, da moramo
takoj začeti postavljati elektrarne po dinamiki kot smo jo imeli v letih 2009 – 2012, pri
čemer je danes sončna elektrika najcenejša alternativa, takrat pa je bila med
dražjimi.
Toda takoj, ko se začnemo pogovarjati o tej temi se v razpravi začnejo pojavljati
številni pomisleki o zmožnosti in vzdržnosti našega elktrodistribucijskega in
prenosnega sistema, o denarju, ki ne vemo od kod ga bomo dobili ipd., pri čemer vsa
elektrodistribucijska podjetje kakor tudi ELES tolčejo mastne dobičke in jim ne
zmanjka denarja za lepo opremljene stavbe in vse tisto, kar nič ne prispeva k bolj
pametnim omrežjem. Naš elektrodistribucijski sistem je palček v primeri s sistemom
kot ga imajo v ZDA, po količini pretočene energije manjši od sistemov za kakšno
tamkajšnje predmestje. Zato je lažje obvladljiv od gromozanskih sistemov iz ZDA, od
koder tudi prihaja študija, s katero so pri NREL – national renewable energy
laboratory (nacionalni laboratorij za OVE) dokazali, da je mogoče v sistemu, ki
dobavlja EE dvema tretjinama celotnih ZDA, vir energije zagotavljati v 30% samo iz
sonca in vetra. V sistemu, ki je bil zasnovan pred mnogimi desetletji, ki je bil
zasnovan eksplicitno za centralizirano proizvodnjo elektrike v glavnem samo iz
termoelektrarn. Posodobitve bi pri tem seveda bile potrebne, vendar pa je predvsem
pomembno to, da je navedeno mogoče doseči v tem istem sistemu, ne da bi ga pri
tem obrnili na glavo ali bili prisiljeni za kaj takšnega zgraditi novega.
V Sloveniji smo sposobni v neskončnost razpravljati o nekih zadevah, ki pa so
dejansko samo kulisa za kupovanje časa tistim, ki nam za hrbti snujejo takšno
energetsko prihodnost, ki si je ne želimo. Namesto, da bi sprejemali enostavne in
učinkovite ukrepe, ki bi nas peljali naprej. Kot primer takšnega ukrepa naj navedem
ukrep, ki ga je pred nedavnim sprejela kitajska vlada: oblasti na vseh ravneh (mestni,
občinski, regijski, pokrajinski in državni) morajo poskrbeti, da vsaj polovico celotnega

6. Stran 6 / 6
voznega parka službenih vozil, predstavljajo električna vozila, pri čemer se k tem do
leta 2020 lahko prištevajo tudi priključni hibridi.
Vse kar je potrebujemo, da se v Sloveniji dolgoročno rešimo neznosne odvisnosti od
tistih, ki kontrolirajo zaloge fosilnih in jedrskih goriv, je imeti vizijo, voljo in željo
izgraditi takšen sistem oskrbe z energijo, ki bo le-to 100% zagotavljala iz OVE.
Znanje pravijo, da imamo. Začeti bi morali že včeraj, a tudi če začnemo danes, še
lahko ujamemo korak z razvitimi in se pridružimo tistim, ki se jim svet vrti izključno na
obnovljive vire energije.
Primož Tručl
Predsednik ZSFV